»Zakaj ne?«
»Zato, ker ne. Nikakor ne. Pa pogrni mizo.«
»Ja, ampak,« vztraja Lučka, »res bi rada!«
Marta ji v roke potisne kup krožnikov. Nanje položi žlice. »Malo pohiti, daj. In kje neki se spet obira Nik?«
Lučka opazi, da Marta nenavadno nervozno brklja po kuhinji.
Od pulta hiti k mizi pa spet nazaj, žlice ji padejo po tleh, že jih pospravi v predal, ah, ne, vendarle jih odloži na mizo. Pri čemer za nervozo sploh ni razloga. Leni mirno brska po koščkih časopisa, psa glodata kosti, zajtrk je že davno nared.
To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.
- Kategorija
- Pravljice

