“Lučka se z dlanjo dotakne lica. Že čuti, da jo bo kmalu zelo bolelo. Ampak v tem trenutku je še vsa v ognju od strahu. Vse je naredila narobe, vse je narobe povedala. S pogledom išče očetove oči. Rada bi mu rekla ‘Hotela sem ti pomagati’ in želi si, da bi jo pogledal in jo spet zares videl, kot se to zgodi vsakokrat po navalu besa. Lahko traja pol ure, včasih nekaj dni. Ampak potem mu je vedno žal. Tega sicer ne reče na glas, ji pa pove z očmi.” To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.
- Kategorija
- Pravljice

