“In kot po navadi sonce naslednji dan znova vzide. Morje negibno leži v zalivu, kot bi ga bilo malce sram.
Valovi? Jaz? Ne, res ne.
Vihar? čisto po tiho šepne veter. Kje pa, to že nisem bil jaz. Nežno pihne čez Lučkin obraz in jo poboža po licu kot dlan.
Mami? Deklica je zbegana. Mami? Sem umrla?”
To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.
- Kategorija
- Pravljice

