“Lučka leži s široko razprtimi očmi in strmi v temo. Učiteljica Amalija ji je pripravila kavč in okoli njega napela trdo poškrobljene rjuhe. Ugasnila je luč in rekla: »Zdaj pa le hitro zaspi.« Toda Lučka ne spi. Soba okrog nje ima čuden vonj po milu ali po še čem čistejšem. V njej ni veliko reči: miza, stoli z naslanjali in omara, na steni visi še razpelo in v kotu stoji velika ura, ki vso noč glasno tiktaka.” To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.
- Kategorija
- Pravljice

