“Otok, ki se le za las še drži kopnega, kot se razmajan zob drži vrvice, se imenuje polotok. Na tem polotoku stoji visok siv svetilnik, ki v krogu poganja snop svetlobe in ponoči osvetljuje obmorsko mestece. S tem poskrbi za ladje, da se ne raztreščijo ob veliki skali, ki tako nerodno leži sredi zaliva. S tem poskrbi, da je temna noč videti malce manj temna in prostrana dežela malce manj prostrana, širno morje malce manj širno.”
To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.
- Kategorija
- Pravljice

