»Nik! Nik!« Martin glas odmeva po vrtu, kjer običajno vlada tišina. Ptice preplašeno zafrfotajo, črne vrane jo kriče oponašajo. »Nik!« Zgodaj zjutraj je še, sonce je komaj vzšlo, pa že tak vik in krik.
Šepa sem in tja po podestu vrh stopnišča pred vhodom in zakliče znova, tokrat še glasneje: »Resno mislim, Nik. Pridi sem! Takoj!« Dlani stiska v pesti, če bi se zdajle prikazal, bi ga pošteno namlatila. Od njega nima čisto nič; ko ga potrebuje, ga ni nikjer. Ampak tokrat mora priti! »Nik!!«
To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.
- Kategorija
- Pravljice

