“Če je bila Lučka sinoči trdno prepričana, da se bo naučila brati in pisati, se naslednje jutro po stopnišču vzpenja veliko bolj negotova. Ko vstopi v sobo, položi pladenj s hrano na tla pred posteljo.
»Zajtrk,« reče. Sede na stol in počaka, da Plavutek pojé.
Na policah za njenim hrbtom vanjo zlovešče bolščijo knjige z rjavimi hrbti. Sliši, kako tiho šuštijo. Dregajo se, seveda, in si prišepetavajo: Ona? Tale punca s cunjo? Ona da se bo učila brati? Šelestijo z listi in se ji tiho posmehujejo. To bi bilo nekaj. Kdo pa misli, da je? Ne bo ji uspelo. Ne, zagotovo ne.”
To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.
- Kategorija
- Pravljice

