“Ko se krvavitev ustavi, je rana videti še kar v redu. Polkrog rdečih luknjic. Marta jih z grobimi prsti namaže z mazilom, ki rahlo smrdi in rahlo skeli, in nato Lučkino zapestje tesno obveže z belim povojem. Pri tem napol prijazno, napol jezno klepeta in momlja reči kot: »Takole vendar ne bo šlo ...« in: »Kako naj mi ...« »Kdo je oni zgoraj?« vpraša Lučka, ko je roka povita.” To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.
- Kategorija
- Pravljice

