“Lučka se hitro skobaca na noge in steče po mokri preprogi proti vratom. Živjo, kljuka, o, kako sem te pogrešala, živjo, krasna, močna vrata, skozi katera se ne prebije nobena pošast, živjo, hodnik ... Še vedno se oklepa kljuke, vendar se zasuka, samo za hip, da bi videla, kaj se je pravzaprav skrivalo pod posteljo.” To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.
- Kategorija
- Pravljice

