“O njih so pripovedovali morski razbojniki. Nekdaj. Ko so k svetilniku še prihajali morski razbojniki. Nekdaj, ko je bila še majhna in je bilo doma še lepo. Ime jim je bilo Bob in Vran in Julij, in bili so še drugi, njihova imena pa je pozabila. Smrdeli so po pijači in znoju in Lučka jim je smela pomagati na palice natikati kose rib in rakce. Te so nato spekli in jih pojedli, z luskami in koščicami vred.” To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.
- Kategorija
- Pravljice

