“Lučka že celo uro tava po vrtu. Vsi mislijo, da je pri Plavutku, ampak ni. Danes ne. In tudi jutri ne bo šla k njemu. Z nogo odriva koprive in koraka naprej. Nikdar več ne bo šla gor, tako strašno ga je sita. Končno zagleda drevo, ki ga išče.
Seveda bo vse pustila na cedilu. Marti to ne bo všeč. Leniju ... Leniju pa še manj. No ja. Bodo že našli koga drugega. Nekoga, ki bo lažje krotil tistega razvajenega smrkavca. Nekoga, ki mu ni mar, da ga žalijo. Nekoga, ki lepo bere in piše, ki ni tako neumen kot ona.”
To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.
- Kategorija
- Pravljice

