“Po večernem klicu k molitvi so se zahodna vrata višnjevo rdečega šotora na vrhu hriba odprla za ženske. Takrat so namreč ženske v skupinah po tri, pet in deset začele vstopati skozi zahodna vrata višnjevo rdečega šotora na vrhu hriba. S seboj pa prinesle hrupno razburjenje. Del ogromnega šotora je bil namenjen ženskam. Z zajetnimi svežnji v rokah in s sitnimi otroki ob sebi so prestopale prag, odrivale druga drugo in se grabile za dolge volnene plašče. Sem je prihajalo na stotine žensk vseh temperamentov in nravi. Vseeno je bilo, katere narodnosti so, kateri jezik govorijo ali katere veroizpovedi so. Dovolj je bilo, da so ženske, pa tudi, da pridejo skupaj. To je bil pogoj, ki ga je postavil Keramet Mumî Keşke Memiş Efendi: nobena ženska ne sme v šotor priti sama.”
Romaneskno tkanje najbolj prepoznavne turške sodobne romanopiske je prepleteno s slovarskimi zapisi in zgodbo o nenavadni predstavo čudakov, ki se je odvila v Istanbulu konec 19. stoletja. Duhovito napisan roman prevprašuje ustaljene kanone in se igra s pojmovanji lepote in grdote, kot bi bilo oboje Rubikova kocka. Pisateljica v njem lahkotno preigrava vidike človeškega zaznavanja, potrebe po opazovanju in po tem, da smo videni, obenem pa na ganljiv način raziskuje škodo, ki jo lahko povzroči naša na videz nedolžna želja, da skozi pogled presojamo, sodimo in obsodimo soljudu. V dobi kričečih podob, umetne »inteligence« in velikih iluzij je roman še posebej aktualen.
- Kategorija
- Zgodbe

