Vid Sagadin Žigon / Stanny Abram: Imam tri sina (Garuda)

37 Ogledi

  • Hvala! Deli ga s svojimi prijatelji!

    Ta videoposnetek vam ni bil všeč. Hvala za povratne informacije!

Sanje
Objavljeno

Garuda je pesniška zbirka Vida Sagadina Žigona, razpeta med Prolog in Epilog ter štiri dejanja – Spopad z Bogom, Spopad s sabo, Spopad z njo in Spopad z njimi. Pesmi, ki jih zaznamuje hipnotičen ritem, fraktalno razraščajoče se metafore in neposredna izpovednost, sledijo dramatični strukturi sodobne monološke moralitete. Iz bolečih osebnih izgub – službe, družine, samopodobe – bruhajo prebliski univerzalne veljave. Zbirka je izšla pri Založbi Sanje leta 2026 z uvodno besedo Alenke Jovanovski.

Zvočna izvedba v srbskem prevodu je delo Stannya Abrama. 

Knjiga je na voljo tukaj. 

 

Slovenski izvirnik pesmi:

 

SINOVOM

 

Imam tri sinove.

Stebre moje Biti.

Ne morem zaiti,

zdaj, ko sem jih

spočel, ker hočem

biti njihova hiša,

četudi ne bi nič imel.

 

Ker njihov pravi dom

je hiša moje ljubezni

do njih, ki je nič ne

more podreti, saj so

temelji bolj čvrsti od 

betona, in zidovi bolj 

varujejo od ognja v stari 

peči, streha pa je iz 

poljubov dneva, ko mislim 

nanje vsak Božji dan.

 

Tri sinove imam, tri 

svetove, ki po mojem

svetu imajo svoje ime,

naj skozi moja pljuča

dihajo svoje rane, naj

postanejo kot jaz, vsak

dan boljši kot ljudje, in

čeprav je težko ohraniti

treznost v tem pijanem

Vesolju, naj preudarno

stojijo za tem, kar vejo,

da je prav, in nič naj ne

pričakujejo v zameno,

naj jim za nič ne bo žal.

 

Ker moji trije otroci

so trije pogledi mojega

očesa, trije izrazi mojega

obraza, čisti še v tem,

kar so, zato se mi orosi

oko, ker lahko gledam 

nase skozi odsev njihove

nedotaknjenosti, ki še ni

izkusila pokvarjenosti

njihovega časa, in ko iz 

gline prvih izkušenj 

rišejo vsak svoj kos neba 

na mojem svodu, vsak 

svojo barvico in črto ima.

 

Z njo riše sliko mene,

kakršen sem vedno bil

do njih, tudi ko sem bil

brez beliča zanje, tudi

ko sem jim iz divjega

in tujega sveta prinesel

le ljubezen svojega srca, 

kajti ko bodo zrasli,

jim bo kmalu jasno,

da le kar zrase iz njega,

se lahko zares ima, in

četudi si brez vsega,

srce ti največ lahko da.

 

Dragi sinovi, naj sadeži

mojega drevesa ne padejo

daleč od sanj, ki sem jih

položil v vas, ko sem bil

najbolj sam, ne da bi jih

hotel spreminjati, še manj

ukinjati vašo veljavo,

samo zato skrbeti, da so

vaši leti v obraz neba

sinji in da, kot vaši pogledi,

božajo vse – tudi na videz

zaprte prekate mojega srca.

Kategorija
Pesmi upanja in upora
Vpiši se ali Se registriraj da lahko komentiraš.
Bodite prvi, ki boste komentirali