Ena tistih pesmi Franceta Prešerna, ki zatresejo najmilejše strune od kovid-blaznosti prestreljenega srca. V nepozabni izvedbi Rudija Kosmača.
(Uvodni verzi)
Tájati léd naš šèle začnè se, pomlád je drugod že;
v drági slovénski vkročèn ní domovíni vihár.
Stéšemo svoj si čolnìč nóv, z Bógom ’zroč’mò ga valóvom;
ní se navádil popréd brêznov se, skal ogibát’.
Zvézde, ki réš’jo, bilé so neznane, ki čoln pogubíjo;
Lelj bil naš je krmár, drugi je bil Palinúr.
Tí nam otél si čolnìč, si mu z jádrami krmo popravil,
tí mu pokazal si pót právo v deželo duhóv.
Skrita nobena bilà ni zvezd ti nebá poezije,
slednji je bil ti domàč jêzik omikan, učèn.
Del zbirke France Prešeren v zvočnih knjigah
Poezije (Sanje, 2000)
https://www.sanje.si/zbirke/france-presern/poezije.html
- Kategorija
- Sanje | Poezije