Neverjeten dokument slovenstva: Edvard Kocbek, Partizanski dnevnik (Božič 1942 točno 80 let kasneje)

96 Ogledi
Objavljeno
Partizanski dnevnik Edvarda Kocbeka.
Nada Vodušek, Rok Zavrtanik.
Po uvodnem pogovoru sva se prepustila branju Kocbekovih dnevnikov iz decemberskih dni leta 1942.

Partizanska sila je bila mogočna. In Kocbek je njeno iskrivo, tehtno pero. Premagala je zver ponorele industrializacije in njenih pomagačev. Ni pa bila vsemogočna. Naletela je na meje, ki jih ni poznala, ki jih je komaj slutila, tipala. In Kocbek je bil tu občutljivo tipalo neznanih svetov prihodnosti. Poln slutenj tega, kar se je desetletja po vojni godilo - do današnjega dne. Pravočasno je ugibal novo silo vstajenja pravične družbe, ki je prvič v zgodovini prevzela odgovornost in zajadrala s prenovljenim, čistiom ethosom v prihodnost. Toda slutil je tudi meje tistega, kar nas je uklenilo dosti kasneje. S takoimenovanim neoliberalizmom, ki ni drugega, kakor ponovno prebujena zver podivjane kolonizacije in kibernetizacije sveta biti. V korist starega znanca - mogočnega, strogo varovanega parazita: kapitala.

»Prihaja čas, ko si bo kolektiv prilastil cilje človekove duše in njenega poslanstva. Do tega bo radi izdajstva duhovnih gibanj v človeštvu moralo priti. Toda druga prevara bo hujša od prve, kajti skušnjava oblasti bo postala pošastno velika. Z njo se bo približala skušnjava izključno kvantitativnega urejanja.
Bojim se za človeka. Ko se bo dokončno preselil v determinirani svet in se zaprl v imanenco, se bo odtrgal od živih virov večne resnice. In zato ne bo več čutil potrebe po apostolskem spreobračanju sočloveka, temveč si ga bo s silo osvojil ali ga s silo zatrl.«

»Sleherni med nami je zdaj prisiljen živeti svojega pravega nepopačenega človeka. Zdaj resnično ne morem biti drugačen kakor tak, kakršen sem. S človeka so padli vsi naslovi, položaj, zasluge, nečimrnost, samozadovoljstvo, vsa narejenost. Vsakdo med nami je sedaj neusmiljeno omejen na golo človeškost, na to, česar mu nihče več ne more vzeti, kar more izgubiti le s smrtjo, na junaštvo srca, na silovitost duha, na ponižno neodvisnost od vsega zemeljskega in na pričevanje svoje bojne resnice. Ali ni to stanje človeške milosti? Ničesar si bolj ne želim kakor to, da bi v tej razsvetljenosti mogel živeti do svoje smrti.«


Sanje so na mrežju doma tukaj: https://www.sanje.si/

Sanje na Knjigi obrazov: https://www.facebook.com/zalozbasanje

Sanje na svobodnem ozemlju Odiseja: https://odysee.com/@Sanje:c

Sanje na Takojcigramu: https://www.instagram.com/sanje.publishing/?hl=en
Kategorija
Sanje | Pogovori
Vpiši se ali Se registriraj da lahko komentiraš.
Bodite prvi, ki boste komentirali