Iz Kocbekove prve knjige Partizanski dnevnik, danes objavljamo pismo duhovniku 25. Junija 1943.
https://www.sanje.si/edvard-kocbek-partizanski-dnevnik.html
.......
TEDENSKI PROGRAM RTV SANJE:
ZGODBE nedelja ob 19.15 | MISEL torek ob 19.15 | PRAVLJICE petek ob 19.15
---
PISMO DUHOVNIKU
25. junija 1943
Spoštovani,
ne morem več molčati, moram govoriti in izbruhniti iz sebe resnico, ki mi žge drobovje.
Kaj delate vendar duhovniki Kristusovi?
Kaj vas je obsenčilo in obsedlo? Ne vedete se več niti kot Slovenci niti kot kristjani. Odtegnili ste se od naroda in zamolčali evangeljsko besedo. Tega nihče več ne razume. Odvezali ste nas vseh obzirov, prisilili ste nas, da stopimo pred vas in vas neusmiljeno obtožimo.
Obtožujemo vso slovensko duhovščino, slabo in dobro, s škofom in brez škofa. Obtožujemo vas za vse, kar ste storili, in za vse, kar ste opustili. Obtožujemo vas za vse vaše vedenje, mišljenje in delovanje.
Od vsega početka slovenskega narodnega upora ste bili dvomljivci in neverneži. Osvobodilna fronta vas je vabila kot celoto in kot posameznike, vi pa ste se do današnjih dni izgovarjali in izmikali. Izmikali ste se pred odgovornostjo, pred potrebnimi napori, pred dolžnostmi, kakršne so danes stopile pred živega človeka. Nekateri med vami so odkrito stopili na stran, sovražno slovenskemu narodu. Toda rečem vam, da mi je njihova odkrita kretnja bližja od čakanja, strahu in računanja, ki ga razodeva večina slovenske duhovščine.
Uporni in aktivni slovenski človek se vam je zazdel tuj in neznanski. Preplašili ste se novih sil, ki se porajajo v našem ljudstvu. Prestopanje tradicionalnega okvira in rušenje stare zgradbe ocenjujete kot napake in zlo, zato se niste mogli z zaupanjem v stvarstvo in zgodovino pridružiti stvariteljskim silam in z njimi vred poseči v razplet današnjih velikih dogodkov. Zato ste mirno gledali, kako je sovražnik trgal narodovo telo in ubijal njegovo dušo. Nič niste storili, da bi zabranili delo izdajalcem, nič niste storili, da bi zavrli nasilje okupatorja, nič niste storili, da bi narod prišel do svoje odporne enotnosti. Med stotinami slovenskih duhovnikov se ni našel niti eden, ki bi se bil javno postavil v bran za svoj narod, čeprav je tako storilo na tisoče slovenskih mož, fantov, deklet in celo mater. Nihče od vas se ni odločil sam iz sebe, gnan od svoje vesti, da bi prispeval k svetli sili, ki more slovenski narod edina rešiti. Nikjer vas ni, kjer se odigravajo odločilni dogodki, kjer se merijo moči, preizkušajo resnice in gradijo temelji. Nikjer vas ni najti, kjer danes živi slovensko ljudstvo, niti po taboriščih, niti po ječah, niti med partizani. Ne udeležujete se trpljenja, ne udeležujete se boja, ne udeležujete se življenja. Sredi prebujenega in prebujajočega se naroda ste se izgubili in obstali brez duše na cesti. Postali ste mrtva kasta, edina v narodu, ki je pokazala svojo sramoto. Ob vsakem dogodku si pilatovsko umivate roke in izmišljate si vedno nove izgovore, kadar bi bilo potrebno kaj tvegati. Zdaj se stiskate za okupatorjevo žico kakor na smrt preplašene živali in ohromeli sredi Ljubljane čakate, kdaj bodo zazveneli udarci usodne ure.
Joj, kako strašna, kako nedopovedljiva in strahotna je ta ugotovitev v tej najvišji uri slovenske zgodovine, ko se sanje velikih slovenskih duhov oživljajo v preprostih srcih naših junakov za svobodo in ko nas je slovenska kri za večne čase posvetila kot narod. Zdaj, ko se že svetlika sonce svobode in ko nas do solz gane prelepi pogled na ravno pot pred nami, me kot kristjana do brezumja duši neusmiljena razgaljenost slovenske duhovščine, njen popolni moralni in verski poraz. Nisem neusmiljen, ko to ugotavljam, vendar me obhaja zona, ko kot laik izgovarjam ostro in vendar pravično sodbo nad služabniki božjimi.
Zakaj so ravno katoliški duhovniki postali nosilci in organizatorji bele garde? Zakaj so ravno slovenski duhovniki povzročili narodno izdajstvo in ga blagoslovili? Zakaj ravno duhovniki edini živijo pod okupatorjem mirno življenje in tako dobivajo od njega bedne privilegije? Zakaj so se tudi med duhovniki v velikem številu pojavile na večne čase preklete spake kristjanov, ki so neusmiljenost ljubezni zamenjali z ljubeznijo do neusmiljenosti?
Jaz, ki vam te besede pišem v svojem imenu in v imenu svojih krščanskih tovarišev, šele zdaj do konca razumem Péguyjevo gromko krščansko spoznanje, da ni greh tisti, ki se najbolj zoperstavlja odrešenju, ampak da je to navada. Ali razumete, kaj se to pravi? Človek ni najbolj nečloveški takrat, ko greši, temveč takrat, ko si odpira vrata dolgočasju, ponavljanju, mrtvemu redu, praznoti, takrat, ko se oddaljuje od navdiha, pripravljenosti, tveganja, stvariteljskega razpoloženja. Kakor se namreč greh še vedno vrti okrog večnega Stvarnika in Sodnika, tako se navada brez zasluženja in brez smisla izteka v gluho ložo, v izničenje, v praznoto. Glejte, ali mar vaše človeško razpoloženje ni najtočneje označeno z mrtvo navado? Ali niste v svojem življenju ostali tipični predstavniki mrtvega duševnega življenja, sterilnega duhovnega reda, v političnem in družbenem življenju pa nosilci vsega tega, kar imenujemo reakcija? Ali čutite povezanost med človečnostjo in svetostjo, med naravo in nadnaravo, med človekom in kristjanom v pravem Slovencu? V vas ni več niti pravega človeka niti pravega kristjana, zato pa se niste mogli vključiti v boreče se slovenstvo. Z mnogimi izmed vas sem govoril ta leta. Po vsakem razgovoru sem se žalostno spraševal: kje je v njih razumevanje katoliškega »hic et nunc«, kje je njihov odrešenjski nemir, razumevanje stvarstva, ljubezen do bližnjega, pozornost do stvarnosti, apostolsko umevanje človeka? Zastonj sem v vas iskal modrost očakov, bistrost poštenjakov in junaštvo svetnikov. V vaših besedah ni krščanske svobode. Tako je z vsemi vami. Postali ste pravi pravcati duhovni meščani, uradniki katoliškega verstva. Izgubili ste najdragocenejše človeške vrline, posluh za človečnost in svetost. V vas je ugasnila napetost narave s svojimi utripi in valovanji. Med nevrednimi drobnarijami življenja ste izgubili občutek vesolja, zapravili ste si erotičnemu razpoloženju podobni odnos do življenja. Pozabili ste na to, da svetosti ni brez življenja, da je treba vero živeti iz polnega, živega človeka.
Ali je potemtakem kaj čudnega, če ste tako lahko zapadli skušnjavi, ki preti duhovnikom vseh ver, da ste religiozno razpoloženje in razmerje raje zajeli v varne pravne oblike, kakor da bi ga vzdrževali v osebni neposrednosti in ga mistično poglabljali? Delo ste si olajšali s tem, da ste nastopili v verskem življenju s svojim praktičnim umom, pri tem pa ste obviseli v samih pravilih, obrazcih in oblikah. Vedno bolj privilegiran položaj vas ni več silil k neumorno novemu in iznajdljivemu osvajanju, ampak k vladanju, organiziranju in zavarovanju. Z moralistično vzgojo ste v sebi in v vernikih oblikovali mišljenje, ki se sprašuje predvsem po pogojih stalnosti in nepremičnosti, z idealistično filozofijo pa ste utemeljevali svoj družbeni in duhovni konservativizem. V zadnji dobi ste si odrešenjsko delo olajšali z revno pametjo klerikalnega politika. Organizirali ste nebo in zemljo, človeka, celo greh in Milost.
Ali veste, kaj je na koncu koncev vaše gibalo? Z eno samo besedo morem zajeti vaše dejanje in nehanje, z besedo, ki zveni kot najhujši porog vsemu krščanstvu, z besedo, ki je hkrati bistvo dosedanjega reda: sebičnost. Vaš stan je izraz snovnega in duhovnega samoljubja. Nihče ni razvil tako krčevitega in doslednega pohlepa po posedovanju in oblasti kakor duhovniški stan. Navadili ste se, da se je ves svet vrtel okoli vas in vam dajal častna, izjemna mesta. Navadili ste se privilegijev, dobrin, časti, izobilja in jim odprli prostor v svojem srcu. Vi ste najbolj udoben in najbolj oblastniški stan. Demon posedovanja vas je obsedel v raznih oblikah. Poznam grabežljive in oblastiželjne duhovnike, ki svoje nasilnosti ne skrivajo, poznam take, ki svojo sebičnost odevajo v duhovna oblačila in o svojem duhovnem izpopolnjevanju vodijo pravo pravcato kapitalistično računovodstvo, poznam nazadnje duhovnike, ki na umen način kot izobraženci odklanjajo vse novo in izredno, ker hočejo čim preje zaključiti krog obzorja v človeku in udobno vladati nad njim.
S tem se je zrušil temeljni steber krščanskega življenja, ljubezen. »Prav zato,« – lahko rečem z Lippertom – »ker je dušnemu pastirstvu in duhovnemu vodstvu krščanski etos ljubezni postal gola zapoved, zato je ostal tako brez moči.« Najstrahotnejša ugotovitev o sodobnem krščanstvu je namreč dejstvo, da je najsilnejša religija ljubezni ostala brez živega vpliva na življenje in da ga ni premaknila, tako kakor to terjata elementarna potreba človekovega bitja po religioznem dopolnilu na eni in stopnja današnje človekove zavesti ter razvoj družbe na drugi strani. Etosa ni mogoče zapovedati in organizirati, zrasti mora iz srca samega. Toda kako bo vzrastel, ko se krščanski duhovniki, se pravi duhovni učitelji in vzorniki evangelija, pogrezajo v temno noč Evrope, ki še zdaleč ni nedojetnost polnosti, ampak neznanskost praznega prostora. Kako bo krščanstvo oblikovalo in plemenitilo novega človeka, ko pa ne čutimo toplote in ponižnosti v tistem človeku, ki je oltarju najbližji?
Vera ni v nevarnosti takrat, ko jo napadajo filozofi in jo preizkušajo stvariteljska človeška gibanja, ampak takrat, ko jo izdajajo duhovniki sami. Danes ne uničujejo krščanstva komunisti, ampak duhovniki, ki ne znajo spremljati upajočega in ljubečega človeka. Kakor sveta inkvizicija ni bila otrok vere, ampak prikritega dvoma, tako tudi rimski klerikalizem ne dokazuje visoke stopnje vere, upanja in ljubezni. V marsikaterem slovenskem duhovniku se skriva zakrinkana nevera, v marsikakem dejanju slovenskega duhovnika ima ateizem brutalnejšo podobo kakor v izrazih očitnega brezverca. Priznajmo si, da je naše ljudstvo kljub verskim društvom, pobožnostim in načelni vzgoji danes pokazalo versko primitivnost, ki v njej utripa negotova in zmaličena vernost. Kadar vidim vse te zakrknjene in bedne duhovnike, vse te izgubljene in nevedne kristjane, čutim, da je prišla ura obračuna. Kazen prihaja posebno nad duhovnike, služabnike božje, ki so izdali svojega Gospoda. Kazen ne prihaja v obliki zatiranja, ječ in policijskega kaznovanja, ampak kot brezmejna sramota, kot ponižanje, kot žalost in samota.
Toda obenem vem, da prihaja ura obiskanja. Kdor je do zdaj trpel na pohujšanju, ki so ga dajali duhovniki, naj zdaj dvigne svojo glavo in prisluhne odrešilnemu vetru. Krščanstvo pada in se dviga s človečnostjo. Nikoli ni bilo tako čistih človeških prizadevanj v našem narodu kakor v današnjem osvobodilnem boju. Nikoli nismo bili tako dovzetni za resnice življenja, tako siloviti in čisti v izživljanju, nikoli nismo bili v takem skladju s postavami narave in z razvojem zgodovine. Nočemo primerjati prestopkov zoper narod z grehi zoper božje vrednote, kakor jih spoštujeta krščanska etika in Razodetje, pač pa moramo reči, da se v tem trenutku zgodovine, ko gre za neskončno zmago nad sebičnostjo v človeški družbi, vse božje približuje in oddaljuje s človečnostjo in da se teža slehernega greha tehta po tem, koliko je kdo z njim prizadejal slovenski narod in njegovega zvestega človeka. Zato je junaški Slovenec, ki koprni po pravičnem redu in po svetlejšem odnosu do življenja, blizu krščanskemu pojmovanju človeka.
Mi smo se z vsem srcem pridružili bojevnikom za novo slovenstvo in njegov novi življenjski red, kajti čim manjše bodo ovire, ki bodo človeka motile v izbiri med dobrim in zlim, na tem večje število ljudi se bodo razširjali božji darovi. In nič ni nevarnega, če ljudstvo v tem trganju iz preteklosti in v usmerjanju v nove oblike življenja čuti morda največjo versko krizo zgodovine, kajti doživlja jo bolj v sporu s klerikalno duhovščino kakor pa v sporu z versko vsebino.
Mi smo prepričani, da je človekovo bistvo religiozno in da bo po vseh preizkušnjah prišlo do nove afirmacije religije. Skozi vso zgodovino prihajajo sicer tokovi, ki se temu zoperstavljajo, toda brez uspeha.
Tudi v našem času, ki je s svojo zavestjo strastno usmerjen v vprašanja bivanja in njegove organizacije, se bodo nekaj časa uveljavljala teženja po eliminiranju enostranskih vidikov, toda iz pogovorov s sočlovekom upornikom vem, da tudi v tem izrazito revolucionarnem času bijejo človeku na ušesa valovi večnosti. Tudi današnji človek ve, da ga sreča bivanja samega ne bo zadovoljila. Vprašanja vesolja in človeka bodo ostala odprta in rešljiva le verujočemu.
Vidite, to sem vam moral napisati. Morda sem tu pa tam komu med vami storil krivico s posploševanjem, toda kdor je pravi med vami, ne bo zahteval opravičevanja. To so neusmiljena razkritja, ki jih pa vendarle vsi že vemo. Vse to se mora zgoditi v blagor slovenskega naroda in njegovega krščanstva. Če so moje besede trde, neusmiljeno ostre, potem glejte v njih utripe krščanske vesti, ki se danes prebuja s sveto jezo. Mi preprosti kristjani čutimo nekaj pravice, da vam izrečemo to bridko resnico. Preokrenili smo se s silo, ki je spremenila ves način našega življenja. Pustili smo vse, kar smo imeli, in odšli v osvobodilni boj. Vi sami morate spoznati, kaj vam je storiti. Mi vemo le to, da morate storiti nekaj neznansko velikega. Storiti morate nekaj nadčloveškega. Ne vem, če boste to zmogli. Vem le, da bomo z apostolom Pavlom v primeru vašega neuspeha lahko mirno rekli: »Čas je, da se začne sodba pri hiši božji.« (1,3,17)
K odločilnim dejanjem Vas poziva
Edvard Kocbek
- Kategorija
- Sanje | Misel