poem by Sabina Vostner
Na eni strani se zavedam
končnosti prostora,
ki se rojeva znotraj duš.
Samevam v spoznanju,
da čas izgineva
prav tako, kot je nastal.
Kadar zmorem preseči,
presežem navidezno
dejanskost,
in nikoli ne minem,
le za hip spremenim obliko
in počasi a predano
stopim v razumevanje
neizrečenih besed.
Tisto, kar ostane,
je nevidna, a
neskončna sled.
music by Bastyan
video by Bastyan and Sabina Vostner
https://sabinavostner.wordpress.com/
- Kategorija
- Poezije
Vpiši se ali Se registriraj da lahko komentiraš.
Bodite prvi, ki boste komentirali

