Ana Jelnikar ob izidu knjig Marije Sreš Najprej je bila ženska ter First there was a Woman

Ljudske pripovedke staroselcev Dungri Garasija izpod tankočutnega peresa Marije Sreš, misijonarke, večkrat nagrajene avtorice in vrhunske poznavalke gudžaratske literature.

O MARIJI SREŠ

Marija Sreš je bila rojena leta 1943 v Bratoncih. V Gudžarat, v Indijo, je prišla leta 1971 kot misijonska sestra, da bi delala s podeželskimi ženskami. Leta 1976 je kot ena od redkih žensk iz tujine diplomirala iz gudžaratske književnosti. V zadnjih tridesetih letih je delala s staroselkami Dungri Garasija v okrožju Sabarkantha na severu Gudžarata. Z njimi je v različnih obdobjih zasnovala tri ženske organizacije: Stri Sanghatan (Ženska organizacija), ki je nekoč štela več kot 10.000 članic; Džjot (Plamen), ki je obstajala le malo časa in je zaradi notranjih napetosti razpadla; in nazadnje Pragati Mahila Mandal (Skupina naprednih žensk), ki deluje še danes.7 Svoje izkušnje je izrazila v pisanju, s katerim je požela vrsto priznanj v Gudžaratu in tudi v rodni Sloveniji. Marijino prvo knjigo, Girasma ek Dungri, je Gudžaratska akademija literature in umetnosti [Gujarat Sahitya Akademi] leta 1994 nagradila z drugo nagrado za kratke zgodbe. Do zdaj je bila prevedena v angleščino, slovenščino (Tam, kjer kesude cveto), španščino in maratščino. Leta 2005 jo je Gudžaratska književna akademija [Gujarati Sahitya Parishad] ob svoji stoletnici izbrala kot eno od »stotih najpomembnejših knjig v gudžaratski književnosti« in objavila v posebni izdaji. Leta 2006 so šest njenih zgodb posneli za televizijo in indijski vsedržavni kanal Doordashan jih je predvajal v programu Indijski klasiki. Njena druga knjiga, Ženska ženski (Kavita sathe samvaad, z ang. naslovom Talking with Young Women), je tri leta pozneje (1997) prejela književno nagrado Gudžaratske književne akademije. Leta 2004 je Marija izdala nadaljevanje svoje prve knjige zgodb, Home is where my Heart is. Sledili sta slovenska izdaja, Doma sem, kjer je moje srce (2005), in gudžaratska izdaja, Džja maru Haiju, tja maru Ghar [Jya maru Haiyu, tya maru Ghar] (2006). Leta 2010 se je vrnila v Slovenijo, kjer še vedno ustvarja. Med njenimi najnovejšimi knjigami sta Pod krošnjo stare jablane: zgodbe žensk z Vzhoda in Zahoda (2015) in slovenska prenovljena izdaja knjige esejev Misijonarka pripoveduje (2019). Marija je v več kot tridesetih letih bivanja v Indiji napisala več kot sto člankov v slovenskem, angleškem, gudžaratskem in španskem jeziku. V njih z izrazito osebnega stališča zajema najrazličnejše teme, kot so vprašanje žensk, versko življenje danes, razvoj in izobraževanje staroselskih skupnosti, starodavna izročila in še bi lahko naštevali. Marijin cilj pri njenem delu in pisanju je bil vedno izboljšati življenje staroselcev, zlasti žensk, in jim pomagati, da postanejo ekonomsko samozadostni in spoštovani člani družbe. Po njenem mnenju je učenje samozadostnosti najbolj praktičen način za doseganje enakopravnosti in samospoštovanja v skupnosti.