“Avgust sedi na svojem stolu, miži, vendar ne spi. Še vedno jo vidi pred sabo. Vsak dan. Vsako uro. Vsako minuto. Stoji sredi sobe in roko prislanja k licu. In za njo stoji njena
mama. Obe strmita vanj, kar naprej, vsepovsod: v njegovi postelji, na klozetu, v svetilniku. Le zgoraj na balkonu svetilnika mu ju veter za kratek čas spiha iz glave, zato večino dni preživi tam.
Kako si mogel, mu govorijo njune oči, kako si mogel.”
To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.
- Kategorija
- Pravljice

