“Bal sem se pohoda, saj sem bil skoraj bos. Imel pa sem srečo. Že pri jutranjem zboru me je dežurni vodnik Srečko ogledoval in nekaj zapisoval v beležko. Po zboru, ko sem najmanj pričakoval, sem dobil čevlje. Nove, močne in okovane vojaške čevlje, izdelek naših partizanskih delavnic. Skoraj vsak tretji borec v četi je dobil nove čevlje. Zastava, ki je ves čas vihrala na visokem drogu sredi tabora, je zdaj vihrala na čelu kolone. Komandir čete Zupančič, doma nekje iz okolice Iga, je korakal poleg nje. V taboru je ostala le prva, Srečkova četa. Mogočna pesem Slovenci kremeniti je odjeknila v lepo sončno jutro.” V rokah imamo dnevnik – pričevanje mladega človeka po resničnih dogodkih. Prvotno je bil dnevnik objavljen v dveh knjigah v petdesetih letih prejšnjega stoletja, zaradi njegove žive aktualnosti in edinstvenosti pa smo se odločili za nov, posodobljen natis v zbirki Dokumenta. Hinko Bratož – po partizansko: Oki – nam je s svojimi zapisi ustvaril edinstven in neprecenljiv dokument časa; iz prve roke nam ponuja vpogled v stotine zgodb, anekdot in usod, ki so se dogajale partizanom na Slovenskem.

“Gospod Mazhar, direktor urada za družbeno nadzorstvo, je upravljal zapleteno in bogato mrežo, sestavljeno iz vohunov, obveščevalcev in civilnih policistov, ki je služila guvernerju. Pred petnajstimi leti so ga iz Istanbula poslali na otok s povsem drugačno nalogo, ki so jo vsilile zahodne sile, da staro otomansko vojaško policijo spremeni v moderno orožniško in policijsko ustanovo.” Drzen, sijajen roman o kugi, ki pustoši po izmišljenem otoku v Otomanskem cesarstvu, je kombinacija detektivske zgodbe in historične epopeje. Vodilni turški romanopisec z epsko potezo naslika napeto zgodovinsko fresko, postavljeno v večstoletno preteklost, a z osupljivo aktualno noto.

“Za véliki teden so bila polkna hiš zaprta, da je sončava ostala zunaj, ljudje pa so se postili in govorili šepetaje; življenje je postalo ena sama molitev, vzdihovanje, spovedovanje in odrekanje. Nekoč smo na véliki četrtek ugotovili, da so se moji enajstletni sestri Asunción čez noč naredile na dlaneh Kristusove stigme, grozne odprte rane; pa z belim je gledala. Mati jo je z nekaj klofutami pripeljala nazaj na ta svet, potem pa jo je ozdravila tako, da ji je na dlani nanesla pajčevino in ji predpisala strogo kuro kamiličnega čaja.” Bila je trdoživa, ognjevita, neustrašna, polna hrepenenja po ljubezni. Bila je edina ženska med moškimi v času zavojevanja Amerik. Bila je Inés Suárez. V romanu Inés, duša moja latinskoameriška pisateljska zvezda Isabel Allende pregnete resnične dogodke iz življenja iz zgodovine izbrisane ženske in s svojim peresom potrdi, da je resničnost lahko enako ali celo bolj presenetljiva kot najboljša fikcija in prav tako začarujoča. Srečno se izogne glorifikaciji zavojevalskega prisvajanja in krutosti s tem, da izkaže veliko občutljivost do staroselskih kultur.

“Tema je ležala nad pokrajino, ko smo hodili v koloni skozi gozdove. Čeprav je bila noč izredno temna, smo še kar hitro hodili. Bilo pa nas je precej manj, saj so tovariši, ki so se javili za delo na osvobojenem ozemlju, in tisti, ki so se hoteli vrniti domov, odšli v drugo smer. Po dveh urah hoda se je naša kolona ustavila v vasi, nedaleč od Sv. Vida. Vodnik je vstopil v neko hišo in se kmalu vrnil z gospodarjem, ki nam je odklenil skedenj na dvorišču. V njem ni bilo slame in tako smo kar na golih tleh sladko zaspali.” V rokah imamo dnevnik – pričevanje mladega človeka po resničnih dogodkih. Prvotno je bil dnevnik objavljen v dveh knjigah v petdesetih letih prejšnjega stoletja, zaradi njegove žive aktualnosti in edinstvenosti pa smo se odločili za nov, posodobljen natis v zbirki Dokumenta. Hinko Bratož – po partizansko: Oki – nam je s svojimi zapisi ustvaril edinstven in neprecenljiv dokument časa; iz prve roke nam ponuja vpogled v stotine zgodb, anekdot in usod, ki so se dogajale partizanom na Slovenskem.

Podari mi blaženost nevednosti ali pa mi daj moč, da bom prenesla vedenje. Roman v obliki družinske sage raziskuje različne vidike turške preteklosti in sedanjosti. Svoje močne, pogosto kontroverzne uvide avtorica podaja z veliko mero inteligentnega humorja. Med vonj kave, začimb in dežja je pomešana pripoved o družinskih skrivnostih in dediščini, ki povezuje dve družini. Stran za stranjo se razkriva usoda štirih generacij žensk, v katero so rahločutno vtkane zgodbe o armenskem genocidu, o zgodovinski amneziji, turškem nacionalizmu in položaju žensk. V središču prepletenih zgodb stoji devetnajstletna Asya, pankrt iz naslova, oboževalka Johnnyja Casha in francoskih eksistencialistov. Romaneskna uspešnica o iskanju identitete, bolečini preteklosti in upanju.

Podari mi blaženost nevednosti ali pa mi daj moč, da bom prenesla vedenje. Roman v obliki družinske sage raziskuje različne vidike turške preteklosti in sedanjosti. Svoje močne, pogosto kontroverzne uvide avtorica podaja z veliko mero inteligentnega humorja. Med vonj kave, začimb in dežja je pomešana pripoved o družinskih skrivnostih in dediščini, ki povezuje dve družini. Stran za stranjo se razkriva usoda štirih generacij žensk, v katero so rahločutno vtkane zgodbe o armenskem genocidu, o zgodovinski amneziji, turškem nacionalizmu in položaju žensk. V središču prepletenih zgodb stoji devetnajstletna Asya, pankrt iz naslova, oboževalka Johnnyja Casha in francoskih eksistencialistov. Romaneskna uspešnica o iskanju identitete, bolečini preteklosti in upanju.

Spoved Leva Nikolajeviča Tolstoja je presunljiva izpoved, v kateri z neizprosno odkritosrčnostjo razgrne svojo iskateljsko pot – pot iskanja smisla in poslanstva v življenju.
Gre za eno njegovih najbolj osebnih in prodornih del, ki ga je napisal okoli leta 1879, v obdobju svoje globoke duhovne krize.
V njej Tolstoj brez olepševanja opiše svoj prehod od uspešnega, a duhovno praznega življenja pisatelja in aristokrata, do popolnega obupa, ko se je soočil z vprašanjem smisla lastnega obstoja. Kljub slavi, bogastvu in družini ga je prevzela misel, da je življenje nesmiselna in kruta šala, kar ga je pripeljalo na rob samomora.

“Petero nas je bilo. Sedeli smo za mizo in smo čakali. Spočetka smo se smejali in razgovarjali, nato smo igrali domino, naposled smo se naveličali ter smo umolknili. Najstarejši sestri je bilo trinajst let, najmlajšemu bratcu pet. V srcih pa smo bili stari: poznali smo skrb in strah.”

Enajst nepozabnih zapisov/črtic Ivana Cankarja o njegovi materi.

“Ko smo zapustili vagone, je še vedno rosilo. Na vzhodu pa smo skozi zaveso oblakov že videli svetle obrise meseca.
Ozrl sem se.Tedaj sem zagledal naše rešitelje – partizane,ki so streljali na italijansko spremstvo, zaprto v oklepnih vagonih.
Hipoma sem dojel veličino partizanske borbe. V Ljubljani sem si zamišljal partizanstvo drugače. Sedaj pa sem spoznal vsebino in globino vsega tistega, kar mi do tedaj ni bilo jasno. Zadostoval je le trenutek.”

V rokah imamo dnevnik – pričevanje mladega človeka po resničnih dogodkih. Prvotno je bil dnevnik objavljen v dveh knjigah v petdesetih letih prejšnjega stoletja, zaradi njegove žive aktualnosti in edinstvenosti pa smo se odločili za nov, posodobljen natis v zbirki Dokumenta.
Komaj osemnajstletnega Hinka, dijaka Tehnične srednje šole v Ljubljani – zaradi njegove podpore Osvobodilni fronti –, aretira okupatorska vojska, da bi ga poslala v enega od svojih taborišč. Načrt prekriža nepričakovan dogodek, ki fantu odpre pot v partizane.
Kar je sledilo, presega divjo domišljijo: beg, lakota, hoja po robu biti in ne biti, nepopustljiva agonija, negotovost, tisočkratna izpostavljenost smrti. Že po nekaj deset straneh bralec spričo junakove grozljive agonije pomisli celo, da bi bila smrt zanj odrešitev.
Kljub mestoma sila skopim opisom knjiga bralcu nadvse osebno približa doživljanje vojne. Naš protagonist se ničkolikokrat za las izogne smrti. Mnogi njegovi tovariši niso imeli te sreče – številne namreč doleti tragična usoda.
Občudujemo neverjetno junaštvo in požrtvovalnost mladih ljudi, ki so sprva zoper tehnološko superiorno in obenem najmočnejšo vojsko tistega časa delovali skoraj povsem neoboroženi. Od kod jim tolikšen pogum, tolikšna odločenost in zavest?
Hinko Bratož – po partizansko: Oki – nam je s svojimi zapisi ustvaril edinstven in neprecenljiv dokument časa; iz prve roke nam ponuja vpogled v stotine zgodb, anekdot in usod, ki so se dogajale partizanom na Slovenskem.

Princesa nespečnosti je čudovita pustolovščina, fantastični roman, satira, psihoanaliza, oda drugačnosti in pokončnosti, ljubezenska zgodba, somnambulna pravljica – kot jo sam poimenuje nemški avtor mnogoterih obrazov in ko(z)mičnih razsežnosti, Walter Moers – in še mnogo več. Moers s samosvojim pisanjem presega meje stvarnega in sanjskega. Prav večplastnost, s katero vedno znova preseneti in navduši, daje njegovim delom izvirni pečat vrhunske mojstrovine.
Princeso Dilijo, najmanj zdolgočaseno aristokratinjo v vsej Zamoniji, muči neozdravljiva nespečnost in v prečutih urah si izmišlja vse mogoče, najraje pa se igra z besedami.

V rokah imamo dnevnik – pričevanje mladega človeka po resničnih dogodkih. Prvotno je bil dnevnik objavljen v dveh knjigah v petdesetih letih prejšnjega stoletja, zaradi njegove žive aktualnosti in edinstvenosti pa smo se odločili za nov, posodobljen natis v zbirki Dokumenta.
Komaj osemnajstletnega Hinka, dijaka Tehnične srednje šole v Ljubljani – zaradi njegove podpore Osvobodilni fronti –, aretira okupatorska vojska, da bi ga poslala v enega od svojih taborišč. Načrt prekriža nepričakovan dogodek, ki fantu odpre pot v partizane.
Kar je sledilo, presega divjo domišljijo: beg, lakota, hoja po robu biti in ne biti, nepopustljiva agonija, negotovost, tisočkratna izpostavljenost smrti. Že po nekaj deset straneh bralec spričo junakove grozljive agonije pomisli celo, da bi bila smrt zanj odrešitev.
Kljub mestoma sila skopim opisom knjiga bralcu nadvse osebno približa doživljanje vojne. Naš protagonist se ničkolikokrat za las izogne smrti. Mnogi njegovi tovariši niso imeli te sreče – številne namreč doleti tragična usoda.
Občudujemo neverjetno junaštvo in požrtvovalnost mladih ljudi, ki so sprva zoper tehnološko superiorno in obenem najmočnejšo vojsko tistega časa delovali skoraj povsem neoboroženi. Od kod jim tolikšen pogum, tolikšna odločenost in zavest?
Hinko Bratož – po partizansko: Oki – nam je s svojimi zapisi ustvaril edinstven in neprecenljiv dokument časa; iz prve roke nam ponuja vpogled v stotine zgodb, anekdot in usod, ki so se dogajale partizanom na Slovenskem.

V smrdljivi in vlažni grajski ječi Altha čaka, da jo odpeljejo pred sodnika. Strah in mraz se ji zažirata v telo. Misli na svoj dom, vrt, na rastline, ki jih tako ljubi. Obtožena je čarovništva. Ko stopi pred sodišče, jo tožnik obsodi kot nevarno, zlobno čarovnico, ki je v oblasti samega satana. Angleško-avstralska pisateljica Emilia Hart v navdušujočem prvencu skozi preplet zgodb treh izjemnih žensk iz petih stoletij prepričljivo spaja zgodovinsko snov in temo čarovništva s sodobnim feminizmom. Inteligenten, udaren, nenavaden, do konca napet, absolutno neodložljiv in predvsem ... subtilno čaren roman o ženski trdoživosti in preobrazbeni moči naravnega sveta.

V samotni koči Kate prisluškuje zunanjim zvokom. Strah in že zdavnaj utišana otroška povezanost z naravo se prepletata in prepravljajo jo spomini. Na otroštvo, na prvo usodno srečanje s Simonom, ki ga je zdaj zapustila.

Angleško-avstralska pisateljica Emilia Hart v navdušujočem prvencu skozi preplet zgodb treh izjemnih žensk iz petih stoletij prepričljivo spaja zgodovinsko snov in temo čarovništva s sodobnim feminizmom. Inteligenten, udaren, nenavaden,  do konca napet, absolutno neodložljiv in predvsem ... subtilno čaren roman o ženski trdoživosti in preobrazbeni moči naravnega sveta.

Princesa nespečnosti je čudovita pustolovščina, fantastični roman, satira, psihoanaliza, oda drugačnosti in pokončnosti, ljubezenska zgodba, somnambulna pravljica – kot jo sam poimenuje nemški avtor mnogoterih obrazov in ko(z)mičnih razsežnosti, Walter Moers – in še mnogo več. Moers s samosvojim pisanjem presega meje stvarnega in sanjskega. Prav večplastnost, s katero vedno znova preseneti in navduši, daje njegovim delom izvirni pečat vrhunske mojstrovine.
Princeso Dilijo, najmanj zdolgočaseno aristokratinjo v vsej Zamoniji, muči neozdravljiva nespečnost in v prečutih urah si izmišlja vse mogoče, najraje pa se igra z besedami.

“Če se komunisti nadejajo, da bodo kdaj prekosili demokracije v proizvodnji kanalizacijskih cevi, se bodo morali pa res potruditi – kajti že samo ena sama tovarna, tista v Creonu v Pennsylvaniji, izdela v pol leta več cevi, kot pa jih lahko v letu dni proizvedeta Rusija in Kitajska skupaj. Ta sijajna tovarna se imenuje Proizvodnja Creon in je v lasti firme z naslovom Glavna talilnica in livarna.”

A to ni zgodba o ceveh, no, mogoče čisto malo. To je zgodba o ženski, ki je znala neizmerno ljubit. Kogarkoli.

»Zapomni si, srce moje. Čas v zgodbi je drugačen od časa na uri.« Naj se ima čas na uri za še tako točnega, je izkrivljen in varljiv. Teče v utvari, da se vse enakomerno premika naprej in bo zatorej prihodnost vselej boljša od preteklosti. Čas v zgodbi pa se zaveda krhkosti miru, nestanovitnosti okoliščin, nevarnosti, ki prežijo iz noči, a obenem ceni drobne geste prijaznosti. Zato manjšine ne živijo v času ure. Živijo v času zgodbe.

“Sedma zima je bila najhujša vse od začetka obleganja. Vsako daljše mirovanje je zaledenelo in se že ob najmanjšem dotiku lomilo kot steklo. Na drugi strani se je prehitro gibanje preobrazilo v dolgo, nepretrgano nit, ki je zlahka zamrznila. Le redki so spoznali pravi ritem, ki se je izmikal ledeni smrti.” Zgodbe dežja, naslov prvorojenke sarajevskega književnika Hajrudina Ramadana, so prozna misel, ki je do slišnosti pridrla iz gnojne rane povojnega časa. S kratko pripovedjo, ki se učinkovito zaokroži v natanko tisto, česar še malo prej osameli človek ni zmogel izreči, je Ramadan v umetnost pretočil zasičenost z bolečino, ujetost v negotovost obetov, vonj po prsti, ki prešteva trupla in se, ukleščena v zgodovinski urok, umika vase ...

TO PUŠČICO, O, PREBIVALEC GORA, KI JO DRŽIŠ V ROKI, DA BI JO UPERIL, NAREDI ZA BLAGODEJNO, O, ZAŠČITNIK GORA – NE UNIČI ČLOVEKA IN SVETA! Eno najstarejših duhovnih in filozofskih besedil, ki predstavlja sintezo temeljnih staroindijskih naukov o spoznavanju, dojemanju, razumevanju in sprejemanju sebe, človeka, človeštva in sveta, tako snovnega, še zlasti pa nesnovnega, sveta onkraj fizičnih zaznav in omejitev. Upanišade so zapisane v obliki naukov, ki jih učitelj predaja svojim učencem, slušateljem, teh naukov pa še dandanes nismo usvojili, niti deloma, kaj šele v celoti. Svet jih dandanes potrebuje bolj kot kdajkoli prej. Prevod iz sanskrta in razprava Petar Pavlović, prevod v slovenščino Ana Beguš.

»Na začetku je bila Beseda. In Beseda je postala meso v tkanini človeškega vesolja.« Tik pred izbruhom medzvezdne vojne se na epskem potovanju prepletejo usode sedmih romarjev. Podajajo se na planet Hiperion, svet onkraj zakonov Hegemonije, k mogočnemu in skrivnostnemu božanskemu bitju Sraku, v upanju, da odrešijo sebe in človeštvo. Dan Simmons, eden najprodornejših sodobnih pisateljev, je s Hiperionom ustvaril vizionarsko mojstrovino, ki presega žanrske meje in združuje epski obseg znanstvene fantastike z globino človeške izpovedi. To je roman o moči zgodb in o prihodnosti, ki zrcali največje strahove in upe človeštva.

»Na začetku je bila Beseda. In Beseda je postala meso v tkanini človeškega vesolja.« Tik pred izbruhom medzvezdne vojne se na epskem potovanju prepletejo usode sedmih romarjev. Podajajo se na planet Hiperion, svet onkraj zakonov Hegemonije, k mogočnemu in skrivnostnemu božanskemu bitju Sraku, v upanju, da odrešijo sebe in človeštvo. Dan Simmons, eden najprodornejših sodobnih pisateljev, je s Hiperionom ustvaril vizionarsko mojstrovino, ki presega žanrske meje in združuje epski obseg znanstvene fantastike z globino človeške izpovedi. To je roman o moči zgodb in o prihodnosti, ki zrcali največje strahove in upe človeštva.