Zgodbe dežja, naslov prvorojenke sarajevskega književnika Hajrudina Ramadana, so prozna misel, ki je do slišnosti pridrla iz gnojne rane povojnega časa. S kratko pripovedjo, ki se učinkovito zaokroži v natanko tisto, česar še malo prej osameli človek ni zmogel izreči, je Ramadan v umetnost pretočil zasičenost z bolečino, ujetost v negotovost obetov, vonj po prsti, ki prešteva trupla in se, ukleščena v zgodovinski urok, umika vase ...

V svetu, ki med vsemi bitji najbolj občuduje roparje in plenilce, so mrhovinarji na slabem glasu. A beloglavi jastrebi, te tihe ptice, ki živijo odmaknjeno življenje med morjem in nebom nad kvarnerskim otočjem, imajo v starih kulturah povsem drugačen pomen.
»Mrhovinarji so potrpežljive ptice. Bog pravičnosti je jahal beloglavega jastreba. Zoroastrovci so tem pticam darovali telesa svojih mrtvih. Človeške duše prenašajo v onostranstvo.«

Mrhovinarji starega sveta avtorice Teje Tulić je prejel vrsto nagrad in kritiških priznanj: HPortal ga je razglasil za najboljši roman 2023, prejel je regionalno nagrado Štefica Cvek za najboljši roman na območju nekdanje Jugoslavije in bil nominiran za vrsto drugih nagrad.

Desetnica je mladinski roman, ki znano zgodbo o desetnici premakne v današnji čas. Kaj naj stori uspešen poslovni mož, ki si neznansko želi sina, da bi nasledil njegovo podjetje, rojevajo pa se mu same hčere? Vsakič je razočaran, jezen, a potem jih vse po vrsti vzljubi. Toda ob rojstvu desete doživi pravi živčni zlom. Vedeževalka mu prerokuje, da ga bo neka bližnja oseba pogubila, ga spravila na beraško palico, če ne bo odšla proč. In to ni nihče drug kot njegova deseta hči Brina. Brina, rojena v bogastvo, je pravo očetovo nasprotje. Socialno čuteča deklica, upornica, občutljiva za krivice tega sveta in škodo, ki jo povzroča človek.

“Keramet Mumî Keşke Memiş Efendi je bil zelo bister in sposoben. Vsako noč se je bojeval z drugo skupino demonov. Plezal je na gore, na katere si ni upal plezati nihče drug, v mislih je hitro razvijal teze, a ko je kakšno razvil, ga je začela dolgočasiti. Če je hotel, je lahko iz kamna iztisnil kri ali naredil, da je kolo usode obstalo. In ko je ubogo kolo usode pustil stati, ga je prevzela strast na grešnih skrivnih krajih. Vsi so vedeli, da redno obiskuje hiše na slabem glasu. Po govoricah sodeč je rad poslušal zgodbe rednih strank in prodajalk ljubezni; za zgodbe, ki jih je slišal, in za užitek, ki ga je bil deležen, je delil zlato.”

Romaneskno tkanje najbolj prepoznavne turške sodobne romanopiske je prepleteno s slovarskimi zapisi in zgodbo o nenavadni predstavo čudakov, ki se je odvila v Istanbulu konec 19. stoletja. Duhovito napisan roman prevprašuje ustaljene kanone in se igra s pojmovanji lepote in grdote, kot bi bilo oboje Rubikova kocka. Pisateljica v njem lahkotno preigrava vidike človeškega zaznavanja, potrebe po opazovanju in po tem, da smo videni, obenem pa na ganljiv način raziskuje škodo, ki jo lahko povzroči naša na videz nedolžna želja, da skozi pogled presojamo, sodimo in obsodimo soljudu. V dobi kričečih podob, umetne »inteligence« in velikih iluzij je roman še posebej aktualen.

“Po večernem klicu k molitvi so se zahodna vrata višnjevo rdečega šotora na vrhu hriba odprla za ženske. Takrat so namreč ženske v skupinah po tri, pet in deset začele vstopati skozi zahodna vrata višnjevo rdečega šotora na vrhu hriba. S seboj pa prinesle hrupno razburjenje. Del ogromnega šotora je bil namenjen ženskam. Z zajetnimi svežnji v rokah in s sitnimi otroki ob sebi so prestopale prag, odrivale druga drugo in se grabile za dolge volnene plašče. Sem je prihajalo na stotine žensk vseh temperamentov in nravi. Vseeno je bilo, katere narodnosti so, kateri jezik govorijo ali katere veroizpovedi so. Dovolj je bilo, da so ženske, pa tudi, da pridejo skupaj. To je bil pogoj, ki ga je postavil Keramet Mumî Keşke Memiş Efendi: nobena ženska ne sme v šotor priti sama.”

Romaneskno tkanje najbolj prepoznavne turške sodobne romanopiske je prepleteno s slovarskimi zapisi in zgodbo o nenavadni predstavo čudakov, ki se je odvila v Istanbulu konec 19. stoletja. Duhovito napisan roman prevprašuje ustaljene kanone in se igra s pojmovanji lepote in grdote, kot bi bilo oboje Rubikova kocka. Pisateljica v njem lahkotno preigrava vidike človeškega zaznavanja, potrebe po opazovanju in po tem, da smo videni, obenem pa na ganljiv način raziskuje škodo, ki jo lahko povzroči naša na videz nedolžna želja, da skozi pogled presojamo, sodimo in obsodimo soljudu. V dobi kričečih podob, umetne »inteligence« in velikih iluzij je roman še posebej aktualen.

“Ko mi je bilo deset let, sem prvikrat dvomil, da je Bog usmiljen in da posluša človeka, kadar kliče k njemu iz ranjenega srca. Molil sem dolgo v noč; zdelo se mi je, da sem Bogu bližji nego kdaj in da gledajo naravnost name njegove očetovske oči. Naposled sem v molitvi zaspal; ko sem se vzdramil, ni bilo tolažbe iz nebes in še grenkejše je bilo življenje.”

Enajst nepozabnih zapisov/črtic Ivana Cankarja o njegovi materi.

Jakob Alešovec (1842 – 1901), pozabljeni, a izjemno pomemben, duhovit in sijajen slovenski satirik, v Ljubljanskih slikah humoristično popiše ljubljansko družbeno življenje iz konca 19. stoletja. Med branjem smo prestavljeni na ulice, kavarne, pisarne in gostilne, kjer nam Alešovec predstavi Ljubljančane v vsej svoji raznolikosti. A tu ne gre le za zabavno branje, temveč za pomemben testament časa, ki priča o načinu življenja in družbeni situaciji takratnega časa.

Tiste, ki jim nebo pomaga, imenujemo sinovi neba. Tega se ne naučijo z učenjem. Tega ne delajo z delanjem. Tega ne razumejo z uporabo razuma. Dopustiti, da se razumevanje ustavi pred tistim, česar ni mogoče razumeti, je visok dosežek. Tiste, ki tega ne zmorejo, bo zmlel nebeški mlin.
Zhuang Zhou: XXIII

Kultni roman za mnoge najboljše pisateljice znanstvene fantastike vseh časov je postavljen v prihodnost, v kateri sanje enega človeka odločajo o usodi človeštva. Prejemnik nagrade locus.
Svet pretresajo nasilje in okoljske katastrofe, vlada vsesplošno pomanjkanje – hrane, prostora, duše. Glavni lik, poimenovan George Orr – očitna aluzija na Georgea Orwella –, z grozo ugotavlja, da njegove sanje spreminjajo resničnost sedanjosti in celo preteklosti. Zbegan poišče pomoč pri psihiatru Williamu Habru, a postane žrtev ambicij iztirjene znanosti. Nebeški mlin zamelje ...
Nebeški mlin je literarno delo izjemnega pomena. V njem pisateljica s spoznavno dojemljivostjo in etično občutljivostjo ne samo začuti in opiše stehnicizirani svet brezupa, v katerem so si ljudje povsem podvrgli naravo in poteptali kozmična načela stvarstva, temveč s pronicljivo intuicijo tudi že razkrinkava vzroke za obstoj takšnega sveta in vzvode njegovega delovanja. Ursula K. Le Guin mojstrsko obelodanja nevarnosti zlorabe moči in človeško samouničevalnost ter postavlja bistvena vprašanja o naravi resničnosti same.

Tiste, ki jim nebo pomaga, imenujemo sinovi neba. Tega se ne naučijo z učenjem. Tega ne delajo z delanjem. Tega ne razumejo z uporabo razuma. Dopustiti, da se razumevanje ustavi pred tistim, česar ni mogoče razumeti, je visok dosežek. Tiste, ki tega ne zmorejo, bo zmlel nebeški mlin.
Zhuang Zhou: XXIII

Kultni roman za mnoge najboljše pisateljice znanstvene fantastike vseh časov je postavljen v prihodnost, v kateri sanje enega človeka odločajo o usodi človeštva. Prejemnik nagrade locus.
Svet pretresajo nasilje in okoljske katastrofe, vlada vsesplošno pomanjkanje – hrane, prostora, duše. Glavni lik, poimenovan George Orr – očitna aluzija na Georgea Orwella –, z grozo ugotavlja, da njegove sanje spreminjajo resničnost sedanjosti in celo preteklosti. Zbegan poišče pomoč pri psihiatru Williamu Habru, a postane žrtev ambicij iztirjene znanosti. Nebeški mlin zamelje ...
Nebeški mlin je literarno delo izjemnega pomena. V njem pisateljica s spoznavno dojemljivostjo in etično občutljivostjo ne samo začuti in opiše stehnicizirani svet brezupa, v katerem so si ljudje povsem podvrgli naravo in poteptali kozmična načela stvarstva, temveč s pronicljivo intuicijo tudi že razkrinkava vzroke za obstoj takšnega sveta in vzvode njegovega delovanja. Ursula K. Le Guin mojstrsko obelodanja nevarnosti zlorabe moči in človeško samouničevalnost ter postavlja bistvena vprašanja o naravi resničnosti same.

»Sanjalo se mi je o letečem balonu. Bil je na ogleno sivem nebu, med snežno belimi oblaki, v senci živorumenega sonca. Splezala sem na streho. Leteči balon sem gledala od spodaj, ko je nenadoma silovito zapihalo. Kar naenkrat nas je streslo od silovitosti tega nenadnega vetra. S tal se je zavrtinčil črn prah. Leteči balon je odnašalo. Na vso moč sem tekla po strehah, da mi ne bi ušel izpred oči.”

Romaneskno tkanje najbolj prepoznavne turške sodobne romanopiske je prepleteno s slovarskimi zapisi in zgodbo o nenavadni predstavo čudakov, ki se je odvila v Istanbulu konec 19. stoletja. Duhovito napisan roman prevprašuje ustaljene kanone in se igra s pojmovanji lepote in grdote, kot bi bilo oboje Rubikova kocka. Pisateljica v njem lahkotno preigrava vidike človeškega zaznavanja, potrebe po opazovanju in po tem, da smo videni, obenem pa na ganljiv način raziskuje škodo, ki jo lahko povzroči naša na videz nedolžna želja, da skozi pogled presojamo, sodimo in obsodimo soljudu. V dobi kričečih podob, umetne »inteligence« in velikih iluzij je roman še posebej aktualen.

Leta 1537 se Inés z nečakinjo Constanzo vkrca na ladjo in se odpravi iskat svojega moža. V tem odlomku beremo spomine na začetek njene plovbe čez ocean.

V romanu Inés, duša moja latinskoameriška pisateljska zvezda Isabel Allende pregnete resnične dogodke iz življenja iz zgodovine izbrisane ženske in s svojim peresom potrdi, da je resničnost lahko enako ali celo bolj presenetljiva kot najboljša fikcija in prav tako začarujoča. Srečno se izogne glorifikaciji zavojevalskega prisvajanja in krutosti s tem, da izkaže veliko občutljivost do staroselskih kultur.

V svetu, ki med vsemi bitji najbolj občuduje roparje in plenilce, so mrhovinarji na slabem glasu. A beloglavi jastrebi, te tihe ptice, ki živijo odmaknjeno življenje med morjem in nebom nad kvarnerskim otočjem, imajo v starih kulturah povsem drugačen pomen.
»Mrhovinarji so potrpežljive ptice. Bog pravičnosti je jahal beloglavega jastreba. Zoroastrovci so tem pticam darovali telesa svojih mrtvih. Človeške duše prenašajo v onostranstvo.«

Mrhovinarji starega sveta avtorice Teje Tulić je prejel vrsto nagrad in kritiških priznanj: HPortal ga je razglasil za najboljši roman 2023, prejel je regionalno nagrado Štefica Cvek za najboljši roman na območju nekdanje Jugoslavije in bil nominiran za vrsto drugih nagrad.

V svetu, ki med vsemi bitji najbolj občuduje roparje in plenilce, so mrhovinarji na slabem glasu. A beloglavi jastrebi, te tihe ptice, ki živijo odmaknjeno življenje med morjem in nebom nad kvarnerskim otočjem, imajo v starih kulturah povsem drugačen pomen.
»Mrhovinarji so potrpežljive ptice. Bog pravičnosti je jahal beloglavega jastreba. Zoroastrovci so tem pticam darovali telesa svojih mrtvih. Človeške duše prenašajo v onostranstvo.«

Mrhovinarji starega sveta avtorice Teje Tulić je prejel vrsto nagrad in kritiških priznanj: HPortal ga je razglasil za najboljši roman 2023, prejel je regionalno nagrado Štefica Cvek za najboljši roman na območju nekdanje Jugoslavije in bil nominiran za vrsto drugih nagrad.

Desetnica je mladinski roman, ki znano zgodbo o desetnici premakne v današnji čas. Kaj naj stori uspešen poslovni mož, ki si neznansko želi sina, da bi nasledil njegovo podjetje, rojevajo pa se mu same hčere? Vsakič je razočaran, jezen, a potem jih vse po vrsti vzljubi. Toda ob rojstvu desete doživi pravi živčni zlom. Vedeževalka mu prerokuje, da ga bo neka bližnja oseba pogubila, ga spravila na beraško palico, če ne bo odšla proč. In to ni nihče drug kot njegova deseta hči Brina. Brina, rojena v bogastvo, je pravo očetovo nasprotje. Socialno čuteča deklica, upornica, občutljiva za krivice tega sveta in škodo, ki jo povzroča človek.

Desetnica je mladinski roman, ki znano zgodbo o desetnici premakne v današnji čas. Kaj naj stori uspešen poslovni mož, ki si neznansko želi sina, da bi nasledil njegovo podjetje, rojevajo pa se mu same hčere? Vsakič je razočaran, jezen, a potem jih vse po vrsti vzljubi. Toda ob rojstvu desete doživi pravi živčni zlom. Vedeževalka mu prerokuje, da ga bo neka bližnja oseba pogubila, ga spravila na beraško palico, če ne bo odšla proč. In to ni nihče drug kot njegova deseta hči Brina. Brina, rojena v bogastvo, je pravo očetovo nasprotje. Socialno čuteča deklica, upornica, občutljiva za krivice tega sveta in škodo, ki jo povzroča človek.

V svetu, ki med vsemi bitji najbolj občuduje roparje in plenilce, so mrhovinarji na slabem glasu. A beloglavi jastrebi, te tihe ptice, ki živijo odmaknjeno življenje med morjem in nebom nad kvarnerskim otočjem, imajo v starih kulturah povsem drugačen pomen.
»Mrhovinarji so potrpežljive ptice. Bog pravičnosti je jahal beloglavega jastreba. Zoroastrovci so tem pticam darovali telesa svojih mrtvih. Človeške duše prenašajo v onostranstvo.«

Mrhovinarji starega sveta avtorice Teje Tulić je prejel vrsto nagrad in kritiških priznanj: HPortal ga je razglasil za najboljši roman 2023, prejel je regionalno nagrado Štefica Cvek za najboljši roman na območju nekdanje Jugoslavije in bil nominiran za vrsto drugih nagrad.

V nagrajanem romanu Pogled Elif Shafak raziskuje temo telesne podobe in zaželenosti. Anonimna pripovedovalka, ženska s prekomerno telesno težo, in njen ljubimec, pritlikavec, ki se iz čistega kljubovanja postavlja na ogled kot model v slikarskem ateljeju, sta naveličana, da se za njima vsepovsod obračajo žaljivi pogled. Odločita se zamenjati vlogi. Moški stopi na ulico naličen, ženska pa si na obraz nariše brke. Kako močno lahko učinkuje prizma pogleda?

V njuno zgodbo pisateljica vpleta dve zgodovinski pripovedi: Soboljko, ki so jo v 17. stoletju v Sibiriji razkazovali kot spektakel grdobe, in La Belle Annabelle, katere osupljiva lepota je v osmanskem haremu privabljala poglede. Različni ljudje, tri dobe, podobna bolečina — biti videna ali viden na napačen način.

Romaneskno tkanje najbolj prepoznavne turške sodobne romanopiske je prepleteno s slovarskimi zapisi in zgodbo o nenavadni predstavo čudakov, ki se je odvila v Istanbulu konec 19. stoletja. Duhovito napisan roman prevprašuje ustaljene kanone in se igra s pojmovanji lepote in grdote, kot bi bilo oboje Rubikova kocka. Pisateljica v njem lahkotno preigrava vidike človeškega zaznavanja, potrebe po opazovanju in po tem, da smo videni, obenem pa na ganljiv način raziskuje škodo, ki jo lahko povzroči naša na videz nedolžna želja, da skozi pogled presojamo, sodimo in obsodimo soljudu. V dobi kričečih podob, umetne »inteligence« in velikih iluzij je roman še posebej aktualen.

V nagrajanem romanu Pogled Elif Shafak raziskuje temo telesne podobe in zaželenosti. Anonimna pripovedovalka, ženska s prekomerno telesno težo, in njen ljubimec, pritlikavec, ki se iz čistega kljubovanja postavlja na ogled kot model v slikarskem ateljeju, sta naveličana, da se za njima vsepovsod obračajo žaljivi pogled. Odločita se zamenjati vlogi. Moški stopi na ulico naličen, ženska pa si na obraz nariše brke. Kako močno lahko učinkuje prizma pogleda?

V njuno zgodbo pisateljica vpleta dve zgodovinski pripovedi: Soboljko, ki so jo v 17. stoletju v Sibiriji razkazovali kot spektakel grdobe, in La Belle Annabelle, katere osupljiva lepota je v osmanskem haremu privabljala poglede. Različni ljudje, tri dobe, podobna bolečina — biti videna ali viden na napačen način.

Romaneskno tkanje najbolj prepoznavne turške sodobne romanopiske je prepleteno s slovarskimi zapisi in zgodbo o nenavadni predstavo čudakov, ki se je odvila v Istanbulu konec 19. stoletja. Duhovito napisan roman prevprašuje ustaljene kanone in se igra s pojmovanji lepote in grdote, kot bi bilo oboje Rubikova kocka. Pisateljica v njem lahkotno preigrava vidike človeškega zaznavanja, potrebe po opazovanju in po tem, da smo videni, obenem pa na ganljiv način raziskuje škodo, ki jo lahko povzroči naša na videz nedolžna želja, da skozi pogled presojamo, sodimo in obsodimo soljudu. V dobi kričečih podob, umetne »inteligence« in velikih iluzij je roman še posebej aktualen.

Poletje 1942. Med veliko italijansko ofenzivo se skupina ranjencev in bolničarka Mimica skrijejo v kraško jamo v Loškem potoku. Kar sledi, je ena najdramatičnejših zgodb slovenskega narodnoosvobodilnega boja — zgodba o pogumu, tovarištvu in ultimativni odločitvi, ki je bila posledica izdaje.

Poletje 1942. Med veliko italijansko ofenzivo se skupina ranjencev in bolničarka Mimica skrijejo v kraško jamo v Loškem potoku. Kar sledi, je ena najdramatičnejših zgodb slovenskega narodnoosvobodilnega boja — zgodba o pogumu, tovarištvu in ultimativni odločitvi, ki je bila posledica izdaje.