Tiste, ki jim nebo pomaga, imenujemo sinovi neba. Tega se ne naučijo z učenjem. Tega ne delajo z delanjem. Tega ne razumejo z uporabo razuma. Dopustiti, da se razumevanje ustavi pred tistim, česar ni mogoče razumeti, je visok dosežek. Tiste, ki tega ne zmorejo, bo zmlel nebeški mlin.
Zhuang Zhou: XXIII

Kultni roman za mnoge najboljše pisateljice znanstvene fantastike vseh časov je postavljen v prihodnost, v kateri sanje enega človeka odločajo o usodi človeštva. Prejemnik nagrade locus.
Svet pretresajo nasilje in okoljske katastrofe, vlada vsesplošno pomanjkanje – hrane, prostora, duše. Glavni lik, poimenovan George Orr – očitna aluzija na Georgea Orwella –, z grozo ugotavlja, da njegove sanje spreminjajo resničnost sedanjosti in celo preteklosti. Zbegan poišče pomoč pri psihiatru Williamu Habru, a postane žrtev ambicij iztirjene znanosti. Nebeški mlin zamelje ...
Nebeški mlin je literarno delo izjemnega pomena. V njem pisateljica s spoznavno dojemljivostjo in etično občutljivostjo ne samo začuti in opiše stehnicizirani svet brezupa, v katerem so si ljudje povsem podvrgli naravo in poteptali kozmična načela stvarstva, temveč s pronicljivo intuicijo tudi že razkrinkava vzroke za obstoj takšnega sveta in vzvode njegovega delovanja. Ursula K. Le Guin mojstrsko obelodanja nevarnosti zlorabe moči in človeško samouničevalnost ter postavlja bistvena vprašanja o naravi resničnosti same.

»Sanjalo se mi je o letečem balonu. Bil je na ogleno sivem nebu, med snežno belimi oblaki, v senci živorumenega sonca. Splezala sem na streho. Leteči balon sem gledala od spodaj, ko je nenadoma silovito zapihalo. Kar naenkrat nas je streslo od silovitosti tega nenadnega vetra. S tal se je zavrtinčil črn prah. Leteči balon je odnašalo. Na vso moč sem tekla po strehah, da mi ne bi ušel izpred oči.”

Romaneskno tkanje najbolj prepoznavne turške sodobne romanopiske je prepleteno s slovarskimi zapisi in zgodbo o nenavadni predstavo čudakov, ki se je odvila v Istanbulu konec 19. stoletja. Duhovito napisan roman prevprašuje ustaljene kanone in se igra s pojmovanji lepote in grdote, kot bi bilo oboje Rubikova kocka. Pisateljica v njem lahkotno preigrava vidike človeškega zaznavanja, potrebe po opazovanju in po tem, da smo videni, obenem pa na ganljiv način raziskuje škodo, ki jo lahko povzroči naša na videz nedolžna želja, da skozi pogled presojamo, sodimo in obsodimo soljudu. V dobi kričečih podob, umetne »inteligence« in velikih iluzij je roman še posebej aktualen.

Leta 1537 se Inés z nečakinjo Constanzo vkrca na ladjo in se odpravi iskat svojega moža. V tem odlomku beremo spomine na začetek njene plovbe čez ocean.

V romanu Inés, duša moja latinskoameriška pisateljska zvezda Isabel Allende pregnete resnične dogodke iz življenja iz zgodovine izbrisane ženske in s svojim peresom potrdi, da je resničnost lahko enako ali celo bolj presenetljiva kot najboljša fikcija in prav tako začarujoča. Srečno se izogne glorifikaciji zavojevalskega prisvajanja in krutosti s tem, da izkaže veliko občutljivost do staroselskih kultur.

V svetu, ki med vsemi bitji najbolj občuduje roparje in plenilce, so mrhovinarji na slabem glasu. A beloglavi jastrebi, te tihe ptice, ki živijo odmaknjeno življenje med morjem in nebom nad kvarnerskim otočjem, imajo v starih kulturah povsem drugačen pomen.
»Mrhovinarji so potrpežljive ptice. Bog pravičnosti je jahal beloglavega jastreba. Zoroastrovci so tem pticam darovali telesa svojih mrtvih. Človeške duše prenašajo v onostranstvo.«

Mrhovinarji starega sveta avtorice Teje Tulić je prejel vrsto nagrad in kritiških priznanj: HPortal ga je razglasil za najboljši roman 2023, prejel je regionalno nagrado Štefica Cvek za najboljši roman na območju nekdanje Jugoslavije in bil nominiran za vrsto drugih nagrad.

V svetu, ki med vsemi bitji najbolj občuduje roparje in plenilce, so mrhovinarji na slabem glasu. A beloglavi jastrebi, te tihe ptice, ki živijo odmaknjeno življenje med morjem in nebom nad kvarnerskim otočjem, imajo v starih kulturah povsem drugačen pomen.
»Mrhovinarji so potrpežljive ptice. Bog pravičnosti je jahal beloglavega jastreba. Zoroastrovci so tem pticam darovali telesa svojih mrtvih. Človeške duše prenašajo v onostranstvo.«

Mrhovinarji starega sveta avtorice Teje Tulić je prejel vrsto nagrad in kritiških priznanj: HPortal ga je razglasil za najboljši roman 2023, prejel je regionalno nagrado Štefica Cvek za najboljši roman na območju nekdanje Jugoslavije in bil nominiran za vrsto drugih nagrad.

Desetnica je mladinski roman, ki znano zgodbo o desetnici premakne v današnji čas. Kaj naj stori uspešen poslovni mož, ki si neznansko želi sina, da bi nasledil njegovo podjetje, rojevajo pa se mu same hčere? Vsakič je razočaran, jezen, a potem jih vse po vrsti vzljubi. Toda ob rojstvu desete doživi pravi živčni zlom. Vedeževalka mu prerokuje, da ga bo neka bližnja oseba pogubila, ga spravila na beraško palico, če ne bo odšla proč. In to ni nihče drug kot njegova deseta hči Brina. Brina, rojena v bogastvo, je pravo očetovo nasprotje. Socialno čuteča deklica, upornica, občutljiva za krivice tega sveta in škodo, ki jo povzroča človek.

Desetnica je mladinski roman, ki znano zgodbo o desetnici premakne v današnji čas. Kaj naj stori uspešen poslovni mož, ki si neznansko želi sina, da bi nasledil njegovo podjetje, rojevajo pa se mu same hčere? Vsakič je razočaran, jezen, a potem jih vse po vrsti vzljubi. Toda ob rojstvu desete doživi pravi živčni zlom. Vedeževalka mu prerokuje, da ga bo neka bližnja oseba pogubila, ga spravila na beraško palico, če ne bo odšla proč. In to ni nihče drug kot njegova deseta hči Brina. Brina, rojena v bogastvo, je pravo očetovo nasprotje. Socialno čuteča deklica, upornica, občutljiva za krivice tega sveta in škodo, ki jo povzroča človek.

V svetu, ki med vsemi bitji najbolj občuduje roparje in plenilce, so mrhovinarji na slabem glasu. A beloglavi jastrebi, te tihe ptice, ki živijo odmaknjeno življenje med morjem in nebom nad kvarnerskim otočjem, imajo v starih kulturah povsem drugačen pomen.
»Mrhovinarji so potrpežljive ptice. Bog pravičnosti je jahal beloglavega jastreba. Zoroastrovci so tem pticam darovali telesa svojih mrtvih. Človeške duše prenašajo v onostranstvo.«

Mrhovinarji starega sveta avtorice Teje Tulić je prejel vrsto nagrad in kritiških priznanj: HPortal ga je razglasil za najboljši roman 2023, prejel je regionalno nagrado Štefica Cvek za najboljši roman na območju nekdanje Jugoslavije in bil nominiran za vrsto drugih nagrad.

V nagrajanem romanu Pogled Elif Shafak raziskuje temo telesne podobe in zaželenosti. Anonimna pripovedovalka, ženska s prekomerno telesno težo, in njen ljubimec, pritlikavec, ki se iz čistega kljubovanja postavlja na ogled kot model v slikarskem ateljeju, sta naveličana, da se za njima vsepovsod obračajo žaljivi pogled. Odločita se zamenjati vlogi. Moški stopi na ulico naličen, ženska pa si na obraz nariše brke. Kako močno lahko učinkuje prizma pogleda?

V njuno zgodbo pisateljica vpleta dve zgodovinski pripovedi: Soboljko, ki so jo v 17. stoletju v Sibiriji razkazovali kot spektakel grdobe, in La Belle Annabelle, katere osupljiva lepota je v osmanskem haremu privabljala poglede. Različni ljudje, tri dobe, podobna bolečina — biti videna ali viden na napačen način.

Romaneskno tkanje najbolj prepoznavne turške sodobne romanopiske je prepleteno s slovarskimi zapisi in zgodbo o nenavadni predstavo čudakov, ki se je odvila v Istanbulu konec 19. stoletja. Duhovito napisan roman prevprašuje ustaljene kanone in se igra s pojmovanji lepote in grdote, kot bi bilo oboje Rubikova kocka. Pisateljica v njem lahkotno preigrava vidike človeškega zaznavanja, potrebe po opazovanju in po tem, da smo videni, obenem pa na ganljiv način raziskuje škodo, ki jo lahko povzroči naša na videz nedolžna želja, da skozi pogled presojamo, sodimo in obsodimo soljudu. V dobi kričečih podob, umetne »inteligence« in velikih iluzij je roman še posebej aktualen.

V nagrajanem romanu Pogled Elif Shafak raziskuje temo telesne podobe in zaželenosti. Anonimna pripovedovalka, ženska s prekomerno telesno težo, in njen ljubimec, pritlikavec, ki se iz čistega kljubovanja postavlja na ogled kot model v slikarskem ateljeju, sta naveličana, da se za njima vsepovsod obračajo žaljivi pogled. Odločita se zamenjati vlogi. Moški stopi na ulico naličen, ženska pa si na obraz nariše brke. Kako močno lahko učinkuje prizma pogleda?

V njuno zgodbo pisateljica vpleta dve zgodovinski pripovedi: Soboljko, ki so jo v 17. stoletju v Sibiriji razkazovali kot spektakel grdobe, in La Belle Annabelle, katere osupljiva lepota je v osmanskem haremu privabljala poglede. Različni ljudje, tri dobe, podobna bolečina — biti videna ali viden na napačen način.

Romaneskno tkanje najbolj prepoznavne turške sodobne romanopiske je prepleteno s slovarskimi zapisi in zgodbo o nenavadni predstavo čudakov, ki se je odvila v Istanbulu konec 19. stoletja. Duhovito napisan roman prevprašuje ustaljene kanone in se igra s pojmovanji lepote in grdote, kot bi bilo oboje Rubikova kocka. Pisateljica v njem lahkotno preigrava vidike človeškega zaznavanja, potrebe po opazovanju in po tem, da smo videni, obenem pa na ganljiv način raziskuje škodo, ki jo lahko povzroči naša na videz nedolžna želja, da skozi pogled presojamo, sodimo in obsodimo soljudu. V dobi kričečih podob, umetne »inteligence« in velikih iluzij je roman še posebej aktualen.

Poletje 1942. Med veliko italijansko ofenzivo se skupina ranjencev in bolničarka Mimica skrijejo v kraško jamo v Loškem potoku. Kar sledi, je ena najdramatičnejših zgodb slovenskega narodnoosvobodilnega boja — zgodba o pogumu, tovarištvu in ultimativni odločitvi, ki je bila posledica izdaje.

Poletje 1942. Med veliko italijansko ofenzivo se skupina ranjencev in bolničarka Mimica skrijejo v kraško jamo v Loškem potoku. Kar sledi, je ena najdramatičnejših zgodb slovenskega narodnoosvobodilnega boja — zgodba o pogumu, tovarištvu in ultimativni odločitvi, ki je bila posledica izdaje.

»Na začetku je bila Beseda. In Beseda je postala meso v tkanini človeškega vesolja.« Tik pred izbruhom medzvezdne vojne se na epskem potovanju prepletejo usode sedmih romarjev. Podajajo se na planet Hiperion, svet onkraj zakonov Hegemonije, k mogočnemu in skrivnostnemu božanskemu bitju Sraku, v upanju, da odrešijo sebe in človeštvo. Dan Simmons, eden najprodornejših sodobnih pisateljev, je s Hiperionom ustvaril vizionarsko mojstrovino, ki presega žanrske meje in združuje epski obseg znanstvene fantastike z globino človeške izpovedi. To je roman o moči zgodb in o prihodnosti, ki zrcali največje strahove in upe človeštva.

»Na začetku je bila Beseda. In Beseda je postala meso v tkanini človeškega vesolja.« Tik pred izbruhom medzvezdne vojne se na epskem potovanju prepletejo usode sedmih romarjev. Podajajo se na planet Hiperion, svet onkraj zakonov Hegemonije, k mogočnemu in skrivnostnemu božanskemu bitju Sraku, v upanju, da odrešijo sebe in človeštvo. Dan Simmons, eden najprodornejših sodobnih pisateljev, je s Hiperionom ustvaril vizionarsko mojstrovino, ki presega žanrske meje in združuje epski obseg znanstvene fantastike z globino človeške izpovedi. To je roman o moči zgodb in o prihodnosti, ki zrcali največje strahove in upe človeštva.

Princesa nespečnosti je čudovita pustolovščina, fantastični roman, satira, psihoanaliza, oda drugačnosti in pokončnosti, ljubezenska zgodba, somnambulna pravljica – kot jo sam poimenuje nemški avtor mnogoterih obrazov in ko(z)mičnih razsežnosti, Walter Moers – in še mnogo več. Moers s samosvojim pisanjem presega meje stvarnega in sanjskega. Prav večplastnost, s katero vedno znova preseneti in navduši, daje njegovim delom izvirni pečat vrhunske mojstrovine.
Princeso Dilijo, najmanj zdolgočaseno aristokratinjo v vsej Zamoniji, muči neozdravljiva nespečnost in v prečutih urah si izmišlja vse mogoče, najraje pa se igra z besedami.

Drugi odlomek, v katerem spoznamo Pedra de Valdivio, v katerem pa še ne bomo izvedeli, kako usodno se je Inésino življenje prepletlo z njegovim. V romanu Inés, duša moja latinskoameriška pisateljska zvezda Isabel Allende pregnete resnične dogodke iz življenja iz zgodovine izbrisane ženske in s svojim peresom potrdi, da je resničnost lahko enako ali celo bolj presenetljiva kot najboljša fikcija in prav tako začarujoča. Srečno se izogne glorifikaciji zavojevalskega prisvajanja in krutosti s tem, da izkaže veliko občutljivost do staroselskih kultur.

“Toplo je bilo, in sneg se je tajal na strehah; kapalo je dol, in kaplje so se lesketale v soncu. Po cestah so hodili lepo oblečeni mestni ljudje. Mati je prišla prezgodaj pred šolo. Na velikem prostoru je bilo še vse mirno; okna visoke hiše so se bleščala, in časih se je začul glas učitelja, ki je govoril v šoli z rezkim in zvenečim glasom.” Enajst nepozabnih zapisov/črtic Ivana Cankarja o njegovi materi.

“Bal sem se pohoda, saj sem bil skoraj bos. Imel pa sem srečo. Že pri jutranjem zboru me je dežurni vodnik Srečko ogledoval in nekaj zapisoval v beležko. Po zboru, ko sem najmanj pričakoval, sem dobil čevlje. Nove, močne in okovane vojaške čevlje, izdelek naših partizanskih delavnic. Skoraj vsak tretji borec v četi je dobil nove čevlje. Zastava, ki je ves čas vihrala na visokem drogu sredi tabora, je zdaj vihrala na čelu kolone. Komandir čete Zupančič, doma nekje iz okolice Iga, je korakal poleg nje. V taboru je ostala le prva, Srečkova četa. Mogočna pesem Slovenci kremeniti je odjeknila v lepo sončno jutro.” V rokah imamo dnevnik – pričevanje mladega človeka po resničnih dogodkih. Prvotno je bil dnevnik objavljen v dveh knjigah v petdesetih letih prejšnjega stoletja, zaradi njegove žive aktualnosti in edinstvenosti pa smo se odločili za nov, posodobljen natis v zbirki Dokumenta. Hinko Bratož – po partizansko: Oki – nam je s svojimi zapisi ustvaril edinstven in neprecenljiv dokument časa; iz prve roke nam ponuja vpogled v stotine zgodb, anekdot in usod, ki so se dogajale partizanom na Slovenskem.

“Gospod Mazhar, direktor urada za družbeno nadzorstvo, je upravljal zapleteno in bogato mrežo, sestavljeno iz vohunov, obveščevalcev in civilnih policistov, ki je služila guvernerju. Pred petnajstimi leti so ga iz Istanbula poslali na otok s povsem drugačno nalogo, ki so jo vsilile zahodne sile, da staro otomansko vojaško policijo spremeni v moderno orožniško in policijsko ustanovo.” Drzen, sijajen roman o kugi, ki pustoši po izmišljenem otoku v Otomanskem cesarstvu, je kombinacija detektivske zgodbe in historične epopeje. Vodilni turški romanopisec z epsko potezo naslika napeto zgodovinsko fresko, postavljeno v večstoletno preteklost, a z osupljivo aktualno noto.

“Za véliki teden so bila polkna hiš zaprta, da je sončava ostala zunaj, ljudje pa so se postili in govorili šepetaje; življenje je postalo ena sama molitev, vzdihovanje, spovedovanje in odrekanje. Nekoč smo na véliki četrtek ugotovili, da so se moji enajstletni sestri Asunción čez noč naredile na dlaneh Kristusove stigme, grozne odprte rane; pa z belim je gledala. Mati jo je z nekaj klofutami pripeljala nazaj na ta svet, potem pa jo je ozdravila tako, da ji je na dlani nanesla pajčevino in ji predpisala strogo kuro kamiličnega čaja.” Bila je trdoživa, ognjevita, neustrašna, polna hrepenenja po ljubezni. Bila je edina ženska med moškimi v času zavojevanja Amerik. Bila je Inés Suárez. V romanu Inés, duša moja latinskoameriška pisateljska zvezda Isabel Allende pregnete resnične dogodke iz življenja iz zgodovine izbrisane ženske in s svojim peresom potrdi, da je resničnost lahko enako ali celo bolj presenetljiva kot najboljša fikcija in prav tako začarujoča. Srečno se izogne glorifikaciji zavojevalskega prisvajanja in krutosti s tem, da izkaže veliko občutljivost do staroselskih kultur.