“Seveda pride, natanko ob pol štirih. S sabo prinese celo krožnik z ribo, ki jo je Marta stekla kupit na trg. »Če hočeš, mu jo lahko odneseš. Če boš šla še kaj gor. Zaradi mene ti ni treba, veš.« Lučka je pokimala. »Obljubila sem mu, da mu pomagam v kad.« »Pff,« se je zasmejala Marta. »Pošast, ki zna gledati na uro?« »Saj ni pošast,« je spet rekla Lučka. Ampak zdaj ni več tako prepričana. V nekem smislu mogoče tudi je pošast.” To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

“Ko Lučka končno odide, fantič globoko zavzdihne. Kako so mu lahko to storili? Mu poslali tako trapo, tako neuko tepko? Ona naj bi skrbela zanj? Ona naj bi po novem počela vse, kar je počel Jožef ? To vendar ne gre, to ne gre niti slučajno, če še kdaj pride, jo bo raztrgal!” To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

“Edvard torej, pomisli Lučka, medtem ko se vzpenja po stopnicah. Ne Plavutek, Edvard. Njej se zdi, da mu ime Plavutek lepo pristaja. Skodelica in krožnik vztrajno žvenketata na pladnju; roke se ji rahlo tresejo.” To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

“Ko se krvavitev ustavi, je rana videti še kar v redu. Polkrog rdečih luknjic. Marta jih z grobimi prsti namaže z mazilom, ki rahlo smrdi in rahlo skeli, in nato Lučkino zapestje tesno obveže z belim povojem. Pri tem napol prijazno, napol jezno klepeta in momlja reči kot: »Takole vendar ne bo šlo ...« in: »Kako naj mi ...« »Kdo je oni zgoraj?« vpraša Lučka, ko je roka povita.” To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

“O njih so pripovedovali morski razbojniki. Nekdaj. Ko so k svetilniku še prihajali morski razbojniki. Nekdaj, ko je bila še majhna in je bilo doma še lepo. Ime jim je bilo Bob in Vran in Julij, in bili so še drugi, njihova imena pa je pozabila. Smrdeli so po pijači in znoju in Lučka jim je smela pomagati na palice natikati kose rib in rakce. Te so nato spekli in jih pojedli, z luskami in koščicami vred.” To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

“Lučka se hitro skobaca na noge in steče po mokri preprogi proti vratom. Živjo, kljuka, o, kako sem te pogrešala, živjo, krasna, močna vrata, skozi katera se ne prebije nobena pošast, živjo, hodnik ... Še vedno se oklepa kljuke, vendar se zasuka, samo za hip, da bi videla, kaj se je pravzaprav skrivalo pod posteljo.” To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

“Luč je prižgana. Lučki se kamen odvali od srca. Svetilnik je sicer čisto majhen in zelo daleč, komaj opazna črtica na črnem nebu. Toda luč je močna in boža oblake, valove, pristanišče, hiše, vse, kar Lučka tako dobro pozna. Lice prisloni na mrzlo steklo. Pri vratih je šepnila ‘Hoj hoj?’ in še ‘Je kdo tukaj?’ A nihče se ni oglasil in nič se ni zganilo.” To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

»Nik! Nik!« Martin glas odmeva po vrtu, kjer običajno vlada tišina. Ptice preplašeno zafrfotajo, črne vrane jo kriče oponašajo. »Nik!« Zgodaj zjutraj je še, sonce je komaj vzšlo, pa že tak vik in krik.
Šepa sem in tja po podestu vrh stopnišča pred vhodom in zakliče znova, tokrat še glasneje: »Resno mislim, Nik. Pridi sem! Takoj!« Dlani stiska v pesti, če bi se zdajle prikazal, bi ga pošteno namlatila. Od njega nima čisto nič; ko ga potrebuje, ga ni nikjer. Ampak tokrat mora priti! »Nik!!«

To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

"Ne motaj se mi kar naprej pod nogami!« Marta dvigne roko, toda Lučka se še pravočasno umakne. Tega je seveda vajena od doma.
Marta še nikoli ni bila tako čudne volje: s povezano nogo šepa naokrog, sede pa spet vstane, pusti, da se voda v kotličku povsem pokuha, se prestrašeno zdrzne ob najmanjšem šumu, ob vsaki malenkosti: ko pes zalaja, ko se Leni zahihita ... In potem izbruhne! Klofne psa, zabevska na sina, ki nato vse dopoldne sedi za mizo s tresočimi se ustnicami.”

To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

“Tepec, tepec, tepec, kakšna zguba je, slabič, ničvredna pošast.
Kakšna priložnost! Takale stara ženica, pa se ji je pustil zbrcati stran kot kak dojenček. Pa niti palice ni imela pri sebi.
Brez vode je, brez hrane, brez vsega. Zato pa je lačen in žejen. In predvsem izsušen.
Čuti, kako se mu telo krči in guba in vene, vse je že polizal s preproge, niti kapljice ni več nikjer. Samo še o vodi lahko razmišlja: klokotajoči, kipeči, deroči kot slap, in da stoji pod njo in vse v njem jo srka in pije.”

To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

“Morski veter zavija okrog hiše, veje praskajo po oknih. Lučka jezna leži v postelji in prisluškuje. Tako rada bi ugotovila, ali z vrha stolpiča lahko uzre svetilnik, ali luč tokrat gori. Pred sabo vidi, kako oče topota po stopnicah. Kaj pa, če mu spodrsne, kaj, če pade, si zlomi drugo nogo? Ona pa je tukaj.”

To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

»Zakaj ne?«
»Zato, ker ne. Nikakor ne. Pa pogrni mizo.«
»Ja, ampak,« vztraja Lučka, »res bi rada!«
Marta ji v roke potisne kup krožnikov. Nanje položi žlice. »Malo pohiti, daj. In kje neki se spet obira Nik?«
Lučka opazi, da Marta nenavadno nervozno brklja po kuhinji.
Od pulta hiti k mizi pa spet nazaj, žlice ji padejo po tleh, že jih pospravi v predal, ah, ne, vendarle jih odloži na mizo. Pri čemer za nervozo sploh ni razloga. Leni mirno brska po koščkih časopisa, psa glodata kosti, zajtrk je že davno nared.

To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

Tako se začenjajo Lučkini dnevi v Črni hiši. Dva, trije, štirje dnevi počasi spolzijo mimo, prej dolgočasni in lepki kot strašni in čudaški.
Potem ko po zajtrku pomije posodo, ji da Marta vedro, krtačo in cunjo ter ji pokaže, kje naj se loti dela. Lučka na dolgih, prepišnih hodnikih dan za dnem drgne in čisti ploščice.”

To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

“Prebudi jo glas, ki reče ‘O’. Pod posteljo prodre bleda svetloba. Ko Lučka odpre oči, opazi še noge v rebrastih nogavicah in črnih čevljih, ki se sprehodijo vzdolž postelje. »O,« ponovi glas. »Torej se mi je vendarle sanjalo? Ali pa ne?« Noge zakorakajo k oknu, nekdo porožlja s kljuko. Okno se ne odpre. Čigave so že te noge? razmišlja Lučka. Zakaj nisem doma? Kaj že počnem tukaj? O ja. O ja, Marta.”To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

“Ko je Lučkina mama zbolela, je izgubila glas. Že kar nekaj časa je težko hodila, najprej se je še opirala na hčer, ko je zanjo postala pretežka, pa je obsedela. Vedno manj reči je lahko prijela, vedno več ji jih je padlo iz rok in nekega dne se je začela spotikati celo ob lastne besede. Čez čas iz sebe ni več spravila smiselnega stavka. Nihče ni vedel, kaj je bilo krivo za to. Ampak ni ji bilo pomoči. Čudni zvoki so kot frnikole pritrkljali iz njenih ust, slišati je bila kot pijanka, kot norica. Potem je raje molčala. Ležala je na svoji blazini in gledala predse.”

To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

“Lučka stopi po hodniku in odsune edina vrata, ki so vsaj nekoliko odškrtnjena. Razgleda se po kuhinji; velika je in temačna in precej umazana.
Nikogar ni v njej, nobene pošasti, ne Marte, žive duše ne. V ognjišču gori ogenj, da je v kuhinji vsaj nekoliko topleje kot na hodniku, strop je nizek, prepredajo ga črni, robustni tramovi. Povsod je polno umazanih posod, na mizi, na pultu, nekatere ležijo celo na tleh. Lahko bi jih pomila in po kuhinji malo pospravila. Saj zato je tu, kajne? Naj se torej kar loti dela? Ali pa mora počakati? Prej ko začne, prej bo sedem let mimo.”

To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

“Črna hiša stoji nekoliko zunaj mesta, na vrhu pečine z razgledom na morje. Toda v zadnjih letih so drevesa okoli hiše zrasla že tako visoko, da je skozi večino oken mogoče videti le še veje in listje temačnega bršljana, ki prerašča celotno hišo. Nekdo bi se ga moral pošteno lotiti in ga porezati, ampak tega ne stori nihče. V bršljanu nenehno nekaj šumlja, v njem živijo pajki in hrošči, v njem gnezdijo sove in druge nočne ptice. Sploh kdo živi v tej hiši? Ni videti, da bi.”

To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

“Od nekod daleč veter k njima zanese vonj po morju. In še nekaj drugega: zvok težkih udarcev kladiva. Nekje v les zabijajo velike žeblje. Lučka tega ne ve, toda daleč spodaj možje na vrata svetilnika zabijajo deske. Avgust sedi notri in zdaj ne more več ven. Zaprt je z zalogo vžigalic za sedem let, s katerimi mora vsak večer prižgati luč v svetilniku.” To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

“Lučka leži s široko razprtimi očmi in strmi v temo. Učiteljica Amalija ji je pripravila kavč in okoli njega napela trdo poškrobljene rjuhe. Ugasnila je luč in rekla: »Zdaj pa le hitro zaspi.« Toda Lučka ne spi. Soba okrog nje ima čuden vonj po milu ali po še čem čistejšem. V njej ni veliko reči: miza, stoli z naslanjali in omara, na steni visi še razpelo in v kotu stoji velika ura, ki vso noč glasno tiktaka.” To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

“Lučka se z dlanjo dotakne lica. Že čuti, da jo bo kmalu zelo bolelo. Ampak v tem trenutku je še vsa v ognju od strahu. Vse je naredila narobe, vse je narobe povedala. S pogledom išče očetove oči. Rada bi mu rekla ‘Hotela sem ti pomagati’ in želi si, da bi jo pogledal in jo spet zares videl, kot se to zgodi vsakokrat po navalu besa. Lahko traja pol ure, včasih nekaj dni. Ampak potem mu je vedno žal. Tega sicer ne reče na glas, ji pa pove z očmi.” To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.