Annet Schaap, Lučka. 5.del. Morska deklica v šotoru. Plavutek plava.

“Skozi jutranjo meglico počasi stopajo proti pristanišču. Dolgi Lester in bradata Julija hodita spredaj. Ker sta najmočnejša, nosita morsko deklico, zavito v odejo. Drugi se molče pomikajo za njima. Vsi razen dvojne Olge, ostarelih siamskih dvojčic, ker je zanju predaleč. Zadnja stopa Lučka in za sabo vleče škripajoči voziček, v katerem sedi Plavutek.
Morskih deklic ne pokoplješ v zemljo. Omogočiti jim moraš, da se spremenijo v morsko peno, se vrnejo tja, od koder prihajajo.”

To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

“Avgust sedi na svojem stolu, miži, vendar ne spi. Še vedno jo vidi pred sabo. Vsak dan. Vsako uro. Vsako minuto. Stoji sredi sobe in roko prislanja k licu. In za njo stoji njena
mama. Obe strmita vanj, kar naprej, vsepovsod: v njegovi postelji, na klozetu, v svetilniku. Le zgoraj na balkonu svetilnika mu ju veter za kratek čas spiha iz glave, zato večino dni preživi tam.
Kako si mogel, mu govorijo njune oči, kako si mogel.”

To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

“Temna noč je, zadnja noč semnja. Mrzlo je, nebo je jasno in luna je tenek polmesec.
Julija, ženska z brado, je zakurila ogenj in Plavutek opazuje, kako svetloba plamenov meče sence na obraze bitij v krogu. Jedo piščanca in kruh in imajo celo nekaj kosov torte. Palček Osvald je izropal Ivanovo omaro, toliko sladkarij na kupu še niso videli.
Lučka je dala krožnik tudi Plavutku, a vidi, da samo brklja po piščancu in ne pojé niti grižljaja. Fantič osuplo gleda okrog sebe.”

To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

“Ivan je vsega naveličan. Vsakokrat znova mora šotor podreti, ga naložiti na vlak pa spet postaviti ... Večino dela opravijo spake, ampak nekdo jih mora nadzirati, da mu česa ne ušpičijo ali ne pobegnejo ali celo poginejo.
V resnici je tale njegova druščina vedno bolj bedna. Dama z brado je zmeraj manj videti kot dama. Siamski dvojčici sta že leta dementni, njegova morska deklica hira ... Nekdaj je bila njegova največja atrakcija, zdaj pa to že dolgo ni več.”

To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

“V šotoru je mirno, še sreča. Ivan je komaj dvignil pogled, ko je Lučka položila oba kovanca na polico, samo obrv je privzdignil in jo z roko potisnil naprej. Končno.
Notri je temnejše kot prej. V nišah na levi in desni gorijo sveče. Presunljive spake presenečeno opazujejo Lučko, ko stopa mimo.”

To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

»Pa si res ti!«
Gospod Palisander iztegne roko, kot bi Lučko hotel pobožati, a tega ne stori. »Punčka,« reče, »kako lepo te je videti, tolikokrat razmišljam o tebi. Kako je s tabo?«
Lučka skomigne. Kako je? Jezna je in zaskrbljena, ko se takole na odprtem sprehaja s Plavutkom, zebe jo in zdajle bo morala narediti nekaj, česar res noče, da bi prišla do denarja ...
»V redu,« reče.”

To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

Annet Schaap, Lučka. 5.del. Morska deklica v šotoru. Četrt goldinarja.

”Debeluh ima samo eno zdravo oko, v drugi jamici je nekaj bledo modro umetnega. Njegova bela koža, polna tetovaž, na vseh koncih pritiska k steklu, kajti možak se za las zdrenja v majhno vratarnico. Kdor nima kovanca, si lahko vso druščino v šotoru ogleda kar na njegovih rokah: pernata gospa čivka na njegovem komolcu, morska deklica se ovija okoli njegove nadlakti in na vratu mu kvartata pritlikavec in dolgin z visokim cilindrom na glavi.
Lučka globoko vdihne in stopi k njemu. »Danes sem že bila tukaj in sem plačala vstopnico, gospod,« reče. »Ampak tako rada bi samo na kratko še enkrat smuknila noter. Grem lahko zastonj?«

To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

“Ja, kaj neki počne tukaj učiteljica Amalija? Na poti, ki vodi do Črne hiše? Spet?!
Nič takšnega ni, si reče učiteljica. Sreda popoldne je, nadležne otroke je poslala domov. Samo na sprehod je šla in hodi lahko, koder hoče. In čisto po naključju se danes sprehaja tukaj, po poti do ... no ja. Do njegove hiše.”

To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

“Kolesa cvilijo in škripajo in do mesta je še daleč.
Nik in Leni sta Lučko in njen voziček spustila ven, medtem ko je Marta brkljala po kleti in ni opazila, kaj počnejo. Nik je za njima spet zaklenil ograjo in Leni je žalostno gledal med prečkami, dokler nista izginila v gozdu.”

To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmo

“Edvard leži pod posteljo in glasno sope. Mišice rok mu vidno trepetajo. Vendar nima časa za počitek: stati mora, stati. Mora. Slabo je spal, in ko je vendarle malo zadremal, je sanjal čudne, neprijetne sanje. Ampak to seveda ni noben izgovor.
Sam, končno se mora enkrat sam spustiti po stopnicah. Z lastnimi nogami. In spodaj pod stopniščem bo stal njegov oče in zijal od presenečenja.”

To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

“Vse stane petindvajset centov in Lučka ima celega četrt goldinarja, četrt goldinarja, ki ji ga je dala Marta in ga je potisnila čisto na dno žepa.
Lahko gre na velikanski vrtiljak ali na orjaško gugalnico, lahko se tudi spopade s silakom v rdeči progasti srajci, ki se zdi besen na vse – k njemu že ne bo šla. Lahko si privošči klobaso s kislim zeljem, lahko gre streljat v šotor s streliščem, kjer si lahko priigra kolonjsko vodico in papirnate vrtnice, lahko plača požirek čudežnega olja, ki pomaga proti vsem mogočim tegobam ... Toda Lučka že dolgo ve, za kaj bo porabila kovanec.”

To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

“Lučka spotikaje se steče po hribu navzdol do konca gozda, kjer se pred njo razpre oblačno nebo. Za hip zadrži korak. Končno. Vdihne vonj po soli in se zazre v prostrano sivkasto morje. In tam v daljavi že vidi mesto, pristanišče, stezo do svetilnika ... Steče naprej.
Ulice so skoraj prazne, le tu in tam še kdo hiti na Spihano poljano, kjer stojijo sejemski šotori.”

To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

“Edvard se noče več voziti z vozičkom. Nikoli več, si reče. Kako se je lahko pustil prepričati in odvrniti od svoje najpomembnejše naloge? Odpovedal je pouk in popoldne preskoči celo namakanje v kadi. Stati mora, stati in hoditi. Vadi ves dan. Povleče se pokonci in pade, znova se povleče pokonci, pa spet pade. Sam sebe zmerja in bodri: revše, mevža, ne odnehaj! Ne odneha.”

To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

»Ne,« reče Edvard. Seveda reče ne.
Kaj pa je mislila? Da bo šel iz sobe? Dol? In potem ven, kajne, kjer je mrzlo in piha, v vozičku, v katerem te premetava, pa ja, in iz katerega lahko pade in se celo poškoduje? Ven, kjer ga vsi lahko vidijo?! Ne more si predstavljati nič strašnejšega.

To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

“Nik previdno odloži barčico. Dolga je kot njegov mezinec in ozka za samo polovico njega, vendar ima jambore, jadra, line in celo figuro majcene morske deklice, ki krasi premec. Steklenica, v katero bo barčico potisnil, že čaka na mizi.”

To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

“Ko Lučka zjutraj pride na uro branja, se Edvard ne skriva pod posteljo, ampak leži na tleh sredi sobe. Premetava se in brca kot zajec v pasti. Na sebi ima nekakšen usnjen oklep z jermeni in pasovi, spodaj pa mu vstran štrli še nenavadno kepasto stopalo. Repna plavut se mu je obupno zapletla v pas, poln luknjic in zaponk, in fantič zdaj vleče in vleče zanje, a mu jih ne uspe odpeti.
»Plavutek? Kaj pa počneš?«”

To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

“E-m-i-l-i-j-a. Že zna, poglej, s prsti piše po plastičnem kuhinjskem prtu. Tudi M-a-r-t-a že zna napisati in L-e-n-i, vidiš? Vse mu napiše, in čeprav Leni ne zna brati, njenim napisom sledi, kot bi bili neverjetno čudo.
P-l-a-v-u-t-e-k, napiše. »Edvard,« jo popravi Edvard. Tudi to zna, že naslednji dan.”

To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

“Če je bila Lučka sinoči trdno prepričana, da se bo naučila brati in pisati, se naslednje jutro po stopnišču vzpenja veliko bolj negotova. Ko vstopi v sobo, položi pladenj s hrano na tla pred posteljo.
»Zajtrk,« reče. Sede na stol in počaka, da Plavutek pojé.
Na policah za njenim hrbtom vanjo zlovešče bolščijo knjige z rjavimi hrbti. Sliši, kako tiho šuštijo. Dregajo se, seveda, in si prišepetavajo: Ona? Tale punca s cunjo? Ona da se bo učila brati? Šelestijo z listi in se ji tiho posmehujejo. To bi bilo nekaj. Kdo pa misli, da je? Ne bo ji uspelo. Ne, zagotovo ne.”

To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

Avgust sleherno noč sanja o njej.
Tako razločno vidi njen obraz, da bi se ga lahko dotaknil. Njenih las, ki ji segajo čez oči. Njenega mehkega lica, pokritega z dlačicami, nežnimi kot puh.
A potem udari po njem s svojo palico in sanje se razblinijo. Zbudi se, od obžalovanja hlasta za zrakom. Vsako jutro znova.”

To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

“S težko glavo od najrazličnejših misli se Lučka vrne v kuhinjo. Nova obleka jo neznosno pika po nogah. Ne pomni, da bi ji šlo že kdaj kaj tako na živce kot učiteljica Amalija in njeno darilo. Najraje bi pri priči stekla gor, hoče pogledati skozi okno, pa če bo smrkavcu to všeč ali ne. Ampak najprej se mora pomeniti z Marto. Gotovo je tudi ona jezna nanjo.”

To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.