“Kolesa cvilijo in škripajo in do mesta je še daleč.
Nik in Leni sta Lučko in njen voziček spustila ven, medtem ko je Marta brkljala po kleti in ni opazila, kaj počnejo. Nik je za njima spet zaklenil ograjo in Leni je žalostno gledal med prečkami, dokler nista izginila v gozdu.”

To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmo

“Edvard leži pod posteljo in glasno sope. Mišice rok mu vidno trepetajo. Vendar nima časa za počitek: stati mora, stati. Mora. Slabo je spal, in ko je vendarle malo zadremal, je sanjal čudne, neprijetne sanje. Ampak to seveda ni noben izgovor.
Sam, končno se mora enkrat sam spustiti po stopnicah. Z lastnimi nogami. In spodaj pod stopniščem bo stal njegov oče in zijal od presenečenja.”

To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

“Vse stane petindvajset centov in Lučka ima celega četrt goldinarja, četrt goldinarja, ki ji ga je dala Marta in ga je potisnila čisto na dno žepa.
Lahko gre na velikanski vrtiljak ali na orjaško gugalnico, lahko se tudi spopade s silakom v rdeči progasti srajci, ki se zdi besen na vse – k njemu že ne bo šla. Lahko si privošči klobaso s kislim zeljem, lahko gre streljat v šotor s streliščem, kjer si lahko priigra kolonjsko vodico in papirnate vrtnice, lahko plača požirek čudežnega olja, ki pomaga proti vsem mogočim tegobam ... Toda Lučka že dolgo ve, za kaj bo porabila kovanec.”

To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

“Lučka spotikaje se steče po hribu navzdol do konca gozda, kjer se pred njo razpre oblačno nebo. Za hip zadrži korak. Končno. Vdihne vonj po soli in se zazre v prostrano sivkasto morje. In tam v daljavi že vidi mesto, pristanišče, stezo do svetilnika ... Steče naprej.
Ulice so skoraj prazne, le tu in tam še kdo hiti na Spihano poljano, kjer stojijo sejemski šotori.”

To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

“Edvard se noče več voziti z vozičkom. Nikoli več, si reče. Kako se je lahko pustil prepričati in odvrniti od svoje najpomembnejše naloge? Odpovedal je pouk in popoldne preskoči celo namakanje v kadi. Stati mora, stati in hoditi. Vadi ves dan. Povleče se pokonci in pade, znova se povleče pokonci, pa spet pade. Sam sebe zmerja in bodri: revše, mevža, ne odnehaj! Ne odneha.”

To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

»Ne,« reče Edvard. Seveda reče ne.
Kaj pa je mislila? Da bo šel iz sobe? Dol? In potem ven, kajne, kjer je mrzlo in piha, v vozičku, v katerem te premetava, pa ja, in iz katerega lahko pade in se celo poškoduje? Ven, kjer ga vsi lahko vidijo?! Ne more si predstavljati nič strašnejšega.

To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

“Nik previdno odloži barčico. Dolga je kot njegov mezinec in ozka za samo polovico njega, vendar ima jambore, jadra, line in celo figuro majcene morske deklice, ki krasi premec. Steklenica, v katero bo barčico potisnil, že čaka na mizi.”

To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

“Ko Lučka zjutraj pride na uro branja, se Edvard ne skriva pod posteljo, ampak leži na tleh sredi sobe. Premetava se in brca kot zajec v pasti. Na sebi ima nekakšen usnjen oklep z jermeni in pasovi, spodaj pa mu vstran štrli še nenavadno kepasto stopalo. Repna plavut se mu je obupno zapletla v pas, poln luknjic in zaponk, in fantič zdaj vleče in vleče zanje, a mu jih ne uspe odpeti.
»Plavutek? Kaj pa počneš?«”

To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

“E-m-i-l-i-j-a. Že zna, poglej, s prsti piše po plastičnem kuhinjskem prtu. Tudi M-a-r-t-a že zna napisati in L-e-n-i, vidiš? Vse mu napiše, in čeprav Leni ne zna brati, njenim napisom sledi, kot bi bili neverjetno čudo.
P-l-a-v-u-t-e-k, napiše. »Edvard,« jo popravi Edvard. Tudi to zna, že naslednji dan.”

To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

“Če je bila Lučka sinoči trdno prepričana, da se bo naučila brati in pisati, se naslednje jutro po stopnišču vzpenja veliko bolj negotova. Ko vstopi v sobo, položi pladenj s hrano na tla pred posteljo.
»Zajtrk,« reče. Sede na stol in počaka, da Plavutek pojé.
Na policah za njenim hrbtom vanjo zlovešče bolščijo knjige z rjavimi hrbti. Sliši, kako tiho šuštijo. Dregajo se, seveda, in si prišepetavajo: Ona? Tale punca s cunjo? Ona da se bo učila brati? Šelestijo z listi in se ji tiho posmehujejo. To bi bilo nekaj. Kdo pa misli, da je? Ne bo ji uspelo. Ne, zagotovo ne.”

To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

Avgust sleherno noč sanja o njej.
Tako razločno vidi njen obraz, da bi se ga lahko dotaknil. Njenih las, ki ji segajo čez oči. Njenega mehkega lica, pokritega z dlačicami, nežnimi kot puh.
A potem udari po njem s svojo palico in sanje se razblinijo. Zbudi se, od obžalovanja hlasta za zrakom. Vsako jutro znova.”

To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

“S težko glavo od najrazličnejših misli se Lučka vrne v kuhinjo. Nova obleka jo neznosno pika po nogah. Ne pomni, da bi ji šlo že kdaj kaj tako na živce kot učiteljica Amalija in njeno darilo. Najraje bi pri priči stekla gor, hoče pogledati skozi okno, pa če bo smrkavcu to všeč ali ne. Ampak najprej se mora pomeniti z Marto. Gotovo je tudi ona jezna nanjo.”

To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

“Ko Lučka stopa po stezi med živimi mejami z mrzlo dlanjo učiteljice Amalije za vratom, se ji zdi, kot bi sem prišli šele včeraj. Spet stojita skupaj na pragu Črne hiše in spet se s hodnika razlegajo lajež in kriki, preden zaslišita korake, ki hitijo k vratom. Ko jih Marta s poležanimi lasmi od popoldanskega dremeža presenečena odpre, Lučka opazi, da jo prešine ista misel: spet?”

To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

“Lučka že celo uro tava po vrtu. Vsi mislijo, da je pri Plavutku, ampak ni. Danes ne. In tudi jutri ne bo šla k njemu. Z nogo odriva koprive in koraka naprej. Nikdar več ne bo šla gor, tako strašno ga je sita. Končno zagleda drevo, ki ga išče.
Seveda bo vse pustila na cedilu. Marti to ne bo všeč. Leniju ... Leniju pa še manj. No ja. Bodo že našli koga drugega. Nekoga, ki bo lažje krotil tistega razvajenega smrkavca. Nekoga, ki mu ni mar, da ga žalijo. Nekoga, ki lepo bere in piše, ki ni tako neumen kot ona.”

To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

“In tako naprej sleherni dan.
Vsako jutro pride k njemu z zajtrkom, počaka, da pojé, in nato pladenj odnese nazaj v kuhinjo.
Še vedno je karseda prijazna in vesela, čeprav zdaj ne pomisli več, da bi ga lahko udomačila.”

To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

“Seveda pride, natanko ob pol štirih. S sabo prinese celo krožnik z ribo, ki jo je Marta stekla kupit na trg. »Če hočeš, mu jo lahko odneseš. Če boš šla še kaj gor. Zaradi mene ti ni treba, veš.« Lučka je pokimala. »Obljubila sem mu, da mu pomagam v kad.« »Pff,« se je zasmejala Marta. »Pošast, ki zna gledati na uro?« »Saj ni pošast,« je spet rekla Lučka. Ampak zdaj ni več tako prepričana. V nekem smislu mogoče tudi je pošast.” To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

“Ko Lučka končno odide, fantič globoko zavzdihne. Kako so mu lahko to storili? Mu poslali tako trapo, tako neuko tepko? Ona naj bi skrbela zanj? Ona naj bi po novem počela vse, kar je počel Jožef ? To vendar ne gre, to ne gre niti slučajno, če še kdaj pride, jo bo raztrgal!” To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

“Edvard torej, pomisli Lučka, medtem ko se vzpenja po stopnicah. Ne Plavutek, Edvard. Njej se zdi, da mu ime Plavutek lepo pristaja. Skodelica in krožnik vztrajno žvenketata na pladnju; roke se ji rahlo tresejo.” To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

“Ko se krvavitev ustavi, je rana videti še kar v redu. Polkrog rdečih luknjic. Marta jih z grobimi prsti namaže z mazilom, ki rahlo smrdi in rahlo skeli, in nato Lučkino zapestje tesno obveže z belim povojem. Pri tem napol prijazno, napol jezno klepeta in momlja reči kot: »Takole vendar ne bo šlo ...« in: »Kako naj mi ...« »Kdo je oni zgoraj?« vpraša Lučka, ko je roka povita.” To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

“O njih so pripovedovali morski razbojniki. Nekdaj. Ko so k svetilniku še prihajali morski razbojniki. Nekdaj, ko je bila še majhna in je bilo doma še lepo. Ime jim je bilo Bob in Vran in Julij, in bili so še drugi, njihova imena pa je pozabila. Smrdeli so po pijači in znoju in Lučka jim je smela pomagati na palice natikati kose rib in rakce. Te so nato spekli in jih pojedli, z luskami in koščicami vred.” To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.