“E-m-i-l-i-j-a. Že zna, poglej, s prsti piše po plastičnem kuhinjskem prtu. Tudi M-a-r-t-a že zna napisati in L-e-n-i, vidiš? Vse mu napiše, in čeprav Leni ne zna brati, njenim napisom sledi, kot bi bili neverjetno čudo.
P-l-a-v-u-t-e-k, napiše. »Edvard,« jo popravi Edvard. Tudi to zna, že naslednji dan.”

To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

“Če je bila Lučka sinoči trdno prepričana, da se bo naučila brati in pisati, se naslednje jutro po stopnišču vzpenja veliko bolj negotova. Ko vstopi v sobo, položi pladenj s hrano na tla pred posteljo.
»Zajtrk,« reče. Sede na stol in počaka, da Plavutek pojé.
Na policah za njenim hrbtom vanjo zlovešče bolščijo knjige z rjavimi hrbti. Sliši, kako tiho šuštijo. Dregajo se, seveda, in si prišepetavajo: Ona? Tale punca s cunjo? Ona da se bo učila brati? Šelestijo z listi in se ji tiho posmehujejo. To bi bilo nekaj. Kdo pa misli, da je? Ne bo ji uspelo. Ne, zagotovo ne.”

To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

Avgust sleherno noč sanja o njej.
Tako razločno vidi njen obraz, da bi se ga lahko dotaknil. Njenih las, ki ji segajo čez oči. Njenega mehkega lica, pokritega z dlačicami, nežnimi kot puh.
A potem udari po njem s svojo palico in sanje se razblinijo. Zbudi se, od obžalovanja hlasta za zrakom. Vsako jutro znova.”

To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

“S težko glavo od najrazličnejših misli se Lučka vrne v kuhinjo. Nova obleka jo neznosno pika po nogah. Ne pomni, da bi ji šlo že kdaj kaj tako na živce kot učiteljica Amalija in njeno darilo. Najraje bi pri priči stekla gor, hoče pogledati skozi okno, pa če bo smrkavcu to všeč ali ne. Ampak najprej se mora pomeniti z Marto. Gotovo je tudi ona jezna nanjo.”

To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

“Ko Lučka stopa po stezi med živimi mejami z mrzlo dlanjo učiteljice Amalije za vratom, se ji zdi, kot bi sem prišli šele včeraj. Spet stojita skupaj na pragu Črne hiše in spet se s hodnika razlegajo lajež in kriki, preden zaslišita korake, ki hitijo k vratom. Ko jih Marta s poležanimi lasmi od popoldanskega dremeža presenečena odpre, Lučka opazi, da jo prešine ista misel: spet?”

To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

“Lučka že celo uro tava po vrtu. Vsi mislijo, da je pri Plavutku, ampak ni. Danes ne. In tudi jutri ne bo šla k njemu. Z nogo odriva koprive in koraka naprej. Nikdar več ne bo šla gor, tako strašno ga je sita. Končno zagleda drevo, ki ga išče.
Seveda bo vse pustila na cedilu. Marti to ne bo všeč. Leniju ... Leniju pa še manj. No ja. Bodo že našli koga drugega. Nekoga, ki bo lažje krotil tistega razvajenega smrkavca. Nekoga, ki mu ni mar, da ga žalijo. Nekoga, ki lepo bere in piše, ki ni tako neumen kot ona.”

To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

“In tako naprej sleherni dan.
Vsako jutro pride k njemu z zajtrkom, počaka, da pojé, in nato pladenj odnese nazaj v kuhinjo.
Še vedno je karseda prijazna in vesela, čeprav zdaj ne pomisli več, da bi ga lahko udomačila.”

To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

“Seveda pride, natanko ob pol štirih. S sabo prinese celo krožnik z ribo, ki jo je Marta stekla kupit na trg. »Če hočeš, mu jo lahko odneseš. Če boš šla še kaj gor. Zaradi mene ti ni treba, veš.« Lučka je pokimala. »Obljubila sem mu, da mu pomagam v kad.« »Pff,« se je zasmejala Marta. »Pošast, ki zna gledati na uro?« »Saj ni pošast,« je spet rekla Lučka. Ampak zdaj ni več tako prepričana. V nekem smislu mogoče tudi je pošast.” To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

“Ko Lučka končno odide, fantič globoko zavzdihne. Kako so mu lahko to storili? Mu poslali tako trapo, tako neuko tepko? Ona naj bi skrbela zanj? Ona naj bi po novem počela vse, kar je počel Jožef ? To vendar ne gre, to ne gre niti slučajno, če še kdaj pride, jo bo raztrgal!” To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

“Edvard torej, pomisli Lučka, medtem ko se vzpenja po stopnicah. Ne Plavutek, Edvard. Njej se zdi, da mu ime Plavutek lepo pristaja. Skodelica in krožnik vztrajno žvenketata na pladnju; roke se ji rahlo tresejo.” To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

“Ko se krvavitev ustavi, je rana videti še kar v redu. Polkrog rdečih luknjic. Marta jih z grobimi prsti namaže z mazilom, ki rahlo smrdi in rahlo skeli, in nato Lučkino zapestje tesno obveže z belim povojem. Pri tem napol prijazno, napol jezno klepeta in momlja reči kot: »Takole vendar ne bo šlo ...« in: »Kako naj mi ...« »Kdo je oni zgoraj?« vpraša Lučka, ko je roka povita.” To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

“O njih so pripovedovali morski razbojniki. Nekdaj. Ko so k svetilniku še prihajali morski razbojniki. Nekdaj, ko je bila še majhna in je bilo doma še lepo. Ime jim je bilo Bob in Vran in Julij, in bili so še drugi, njihova imena pa je pozabila. Smrdeli so po pijači in znoju in Lučka jim je smela pomagati na palice natikati kose rib in rakce. Te so nato spekli in jih pojedli, z luskami in koščicami vred.” To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

“Lučka se hitro skobaca na noge in steče po mokri preprogi proti vratom. Živjo, kljuka, o, kako sem te pogrešala, živjo, krasna, močna vrata, skozi katera se ne prebije nobena pošast, živjo, hodnik ... Še vedno se oklepa kljuke, vendar se zasuka, samo za hip, da bi videla, kaj se je pravzaprav skrivalo pod posteljo.” To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

“Luč je prižgana. Lučki se kamen odvali od srca. Svetilnik je sicer čisto majhen in zelo daleč, komaj opazna črtica na črnem nebu. Toda luč je močna in boža oblake, valove, pristanišče, hiše, vse, kar Lučka tako dobro pozna. Lice prisloni na mrzlo steklo. Pri vratih je šepnila ‘Hoj hoj?’ in še ‘Je kdo tukaj?’ A nihče se ni oglasil in nič se ni zganilo.” To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

»Nik! Nik!« Martin glas odmeva po vrtu, kjer običajno vlada tišina. Ptice preplašeno zafrfotajo, črne vrane jo kriče oponašajo. »Nik!« Zgodaj zjutraj je še, sonce je komaj vzšlo, pa že tak vik in krik.
Šepa sem in tja po podestu vrh stopnišča pred vhodom in zakliče znova, tokrat še glasneje: »Resno mislim, Nik. Pridi sem! Takoj!« Dlani stiska v pesti, če bi se zdajle prikazal, bi ga pošteno namlatila. Od njega nima čisto nič; ko ga potrebuje, ga ni nikjer. Ampak tokrat mora priti! »Nik!!«

To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

"Ne motaj se mi kar naprej pod nogami!« Marta dvigne roko, toda Lučka se še pravočasno umakne. Tega je seveda vajena od doma.
Marta še nikoli ni bila tako čudne volje: s povezano nogo šepa naokrog, sede pa spet vstane, pusti, da se voda v kotličku povsem pokuha, se prestrašeno zdrzne ob najmanjšem šumu, ob vsaki malenkosti: ko pes zalaja, ko se Leni zahihita ... In potem izbruhne! Klofne psa, zabevska na sina, ki nato vse dopoldne sedi za mizo s tresočimi se ustnicami.”

To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

“Tepec, tepec, tepec, kakšna zguba je, slabič, ničvredna pošast.
Kakšna priložnost! Takale stara ženica, pa se ji je pustil zbrcati stran kot kak dojenček. Pa niti palice ni imela pri sebi.
Brez vode je, brez hrane, brez vsega. Zato pa je lačen in žejen. In predvsem izsušen.
Čuti, kako se mu telo krči in guba in vene, vse je že polizal s preproge, niti kapljice ni več nikjer. Samo še o vodi lahko razmišlja: klokotajoči, kipeči, deroči kot slap, in da stoji pod njo in vse v njem jo srka in pije.”

To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

“Morski veter zavija okrog hiše, veje praskajo po oknih. Lučka jezna leži v postelji in prisluškuje. Tako rada bi ugotovila, ali z vrha stolpiča lahko uzre svetilnik, ali luč tokrat gori. Pred sabo vidi, kako oče topota po stopnicah. Kaj pa, če mu spodrsne, kaj, če pade, si zlomi drugo nogo? Ona pa je tukaj.”

To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

»Zakaj ne?«
»Zato, ker ne. Nikakor ne. Pa pogrni mizo.«
»Ja, ampak,« vztraja Lučka, »res bi rada!«
Marta ji v roke potisne kup krožnikov. Nanje položi žlice. »Malo pohiti, daj. In kje neki se spet obira Nik?«
Lučka opazi, da Marta nenavadno nervozno brklja po kuhinji.
Od pulta hiti k mizi pa spet nazaj, žlice ji padejo po tleh, že jih pospravi v predal, ah, ne, vendarle jih odloži na mizo. Pri čemer za nervozo sploh ni razloga. Leni mirno brska po koščkih časopisa, psa glodata kosti, zajtrk je že davno nared.

To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

Tako se začenjajo Lučkini dnevi v Črni hiši. Dva, trije, štirje dnevi počasi spolzijo mimo, prej dolgočasni in lepki kot strašni in čudaški.
Potem ko po zajtrku pomije posodo, ji da Marta vedro, krtačo in cunjo ter ji pokaže, kje naj se loti dela. Lučka na dolgih, prepišnih hodnikih dan za dnem drgne in čisti ploščice.”

To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.