Tiste, ki jim nebo pomaga, imenujemo sinovi neba. Tega se ne naučijo z učenjem. Tega ne delajo z delanjem. Tega ne razumejo z uporabo razuma. Dopustiti, da se razumevanje ustavi pred tistim, česar ni mogoče razumeti, je visok dosežek. Tiste, ki tega ne zmorejo, bo zmlel nebeški mlin.
Zhuang Zhou: XXIII

Kultni roman za mnoge najboljše pisateljice znanstvene fantastike vseh časov je postavljen v prihodnost, v kateri sanje enega človeka odločajo o usodi človeštva. Prejemnik nagrade locus.
Svet pretresajo nasilje in okoljske katastrofe, vlada vsesplošno pomanjkanje – hrane, prostora, duše. Glavni lik, poimenovan George Orr – očitna aluzija na Georgea Orwella –, z grozo ugotavlja, da njegove sanje spreminjajo resničnost sedanjosti in celo preteklosti. Zbegan poišče pomoč pri psihiatru Williamu Habru, a postane žrtev ambicij iztirjene znanosti. Nebeški mlin zamelje ...
Nebeški mlin je literarno delo izjemnega pomena. V njem pisateljica s spoznavno dojemljivostjo in etično občutljivostjo ne samo začuti in opiše stehnicizirani svet brezupa, v katerem so si ljudje povsem podvrgli naravo in poteptali kozmična načela stvarstva, temveč s pronicljivo intuicijo tudi že razkrinkava vzroke za obstoj takšnega sveta in vzvode njegovega delovanja. Ursula K. Le Guin mojstrsko obelodanja nevarnosti zlorabe moči in človeško samouničevalnost ter postavlja bistvena vprašanja o naravi resničnosti same.

“Kolesa cvilijo in škripajo in do mesta je še daleč.
Nik in Leni sta Lučko in njen voziček spustila ven, medtem ko je Marta brkljala po kleti in ni opazila, kaj počnejo. Nik je za njima spet zaklenil ograjo in Leni je žalostno gledal med prečkami, dokler nista izginila v gozdu.”

To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmo

“Ko se nekaj mesecev kasneje vozim skozi zvezno državo Ohio, kjer je Wright odraščal, ugotavljam, da pokrajina ni bistveno drugačna od naše. Prav tako ima določeno zvočno frekvenco, pomislim. Skušam razumeti Wrighta z vidika časa in prostora. Seveda je na tem kontinentu vse bistveno drugače, toda obenem je ogromno podobnosti z Evropo, in vse skupaj tvori tisto, kar pojmujemo pod Zahod in zahodno kulturo, katerega bistvo so individualizem, demokracija, specifična pravna podlaga, zaupanje v znanost, življenjski slog, odnos med duhom in telesom ipd. Beseda Ohio mi odzvanja v glavi na način, kot sem ga prvič zaslišal skozi pesnikov glas v tistem posnetku izpred šestdeset let; ali pa sem jo prvič slišal morda kot otrok v kakšnem nepomembnem ameriškem filmu.”

Ameriški noč je intelektualno potovanje skozi ZDA – od muzejev in knjižnic do velemest in avtocest. Pripovedovalec, umetnostni zgodovinar, ne išče turističnih znamenitosti, temveč sledi lastnim asociacijam, umetnosti, spominom in srečanjem. Skozi osebno izkušnjo odkriva razlike med Evropo in Ameriko, se sooča z lastnimi strahovi, opazuje ameriško kulturo in išče odgovor na vprašanje: Kaj ostane, ko odvzamemo vse nepotrebno?

»Sanjalo se mi je o letečem balonu. Bil je na ogleno sivem nebu, med snežno belimi oblaki, v senci živorumenega sonca. Splezala sem na streho. Leteči balon sem gledala od spodaj, ko je nenadoma silovito zapihalo. Kar naenkrat nas je streslo od silovitosti tega nenadnega vetra. S tal se je zavrtinčil črn prah. Leteči balon je odnašalo. Na vso moč sem tekla po strehah, da mi ne bi ušel izpred oči.”

Romaneskno tkanje najbolj prepoznavne turške sodobne romanopiske je prepleteno s slovarskimi zapisi in zgodbo o nenavadni predstavo čudakov, ki se je odvila v Istanbulu konec 19. stoletja. Duhovito napisan roman prevprašuje ustaljene kanone in se igra s pojmovanji lepote in grdote, kot bi bilo oboje Rubikova kocka. Pisateljica v njem lahkotno preigrava vidike človeškega zaznavanja, potrebe po opazovanju in po tem, da smo videni, obenem pa na ganljiv način raziskuje škodo, ki jo lahko povzroči naša na videz nedolžna želja, da skozi pogled presojamo, sodimo in obsodimo soljudu. V dobi kričečih podob, umetne »inteligence« in velikih iluzij je roman še posebej aktualen.

“Edvard leži pod posteljo in glasno sope. Mišice rok mu vidno trepetajo. Vendar nima časa za počitek: stati mora, stati. Mora. Slabo je spal, in ko je vendarle malo zadremal, je sanjal čudne, neprijetne sanje. Ampak to seveda ni noben izgovor.
Sam, končno se mora enkrat sam spustiti po stopnicah. Z lastnimi nogami. In spodaj pod stopniščem bo stal njegov oče in zijal od presenečenja.”

To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

“Nekega dne, ko sem ujet v koloni pločevine in medtem poslušam angloameriške pesnike, naletim na Jamesa Wrighta (1927–80). Prevzame me njegov počasni, nenavadno pomirjajoči, raskavi in nevsiljivi glas. Na poti in med odmori si posnetek večkrat predvajam in ga sproti prevajam. Pesmi se mi ne zde posebej presenetljive in o piscu nimam nobenih konkretnih predstav; je eden tistih avtorjev, ki jih ameriške antologije, knjigarnarji in knjižničarji postavljajo na obrobje knjižnega prostora in na manj vidna mesta knjižnih polic. Prav zaradi tega postaja za moje predstave privlačnejši, njegovo ime odpira nove asociacije in neko meni neznano ameriško geografijo, ki na neki točki začne sovpadati z mojo.”

Ameriški noč je intelektualno potovanje skozi ZDA – od muzejev in knjižnic do velemest in avtocest. Pripovedovalec, umetnostni zgodovinar, ne išče turističnih znamenitosti, temveč sledi lastnim asociacijam, umetnosti, spominom in srečanjem. Skozi osebno izkušnjo odkriva razlike med Evropo in Ameriko, se sooča z lastnimi strahovi, opazuje ameriško kulturo in išče odgovor na vprašanje: Kaj ostane, ko odvzamemo vse nepotrebno?

Zaslovel je s knjigo Psihologija totalitarizma, v kateri prepričljivo pojasni fenomen oblikovanja množic in množične hipnoze. Gre za proces, ki »vodi do peklenskega pakta med množicami in elito, kar totalitarizem vedno je.« Kako ta proces ustaviti in obrniti? Po Desmetu se odgovor skriva v pareziji: »Govor resnice nas povezuje. Resnica je tista, ki na skoraj čaroben, čudežen način obnavlja vezi med ljudmi, ki harmonizira ljudi in odnos med človekom in telesom.«

Leta 1537 se Inés z nečakinjo Constanzo vkrca na ladjo in se odpravi iskat svojega moža. V tem odlomku beremo spomine na začetek njene plovbe čez ocean.

V romanu Inés, duša moja latinskoameriška pisateljska zvezda Isabel Allende pregnete resnične dogodke iz življenja iz zgodovine izbrisane ženske in s svojim peresom potrdi, da je resničnost lahko enako ali celo bolj presenetljiva kot najboljša fikcija in prav tako začarujoča. Srečno se izogne glorifikaciji zavojevalskega prisvajanja in krutosti s tem, da izkaže veliko občutljivost do staroselskih kultur.

“Vse stane petindvajset centov in Lučka ima celega četrt goldinarja, četrt goldinarja, ki ji ga je dala Marta in ga je potisnila čisto na dno žepa.
Lahko gre na velikanski vrtiljak ali na orjaško gugalnico, lahko se tudi spopade s silakom v rdeči progasti srajci, ki se zdi besen na vse – k njemu že ne bo šla. Lahko si privošči klobaso s kislim zeljem, lahko gre streljat v šotor s streliščem, kjer si lahko priigra kolonjsko vodico in papirnate vrtnice, lahko plača požirek čudežnega olja, ki pomaga proti vsem mogočim tegobam ... Toda Lučka že dolgo ve, za kaj bo porabila kovanec.”

To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

“Glasba ne ustvarja nujno novih občutij, temveč intenzivira tista, ki so že v nas, jih poglablja in morda potisne čez rob, premišljujem. Morda nobena druga umetnost ne seže tako neposredno v samo srž čustev kot ta »zamrznjena arhitektura«. Zaradi vseh njenih skrivnosti s še toliko večjim pričakovanjem stojim pred največjim ameriškim muzejem rock glasbe, ki je v nedeljo popoldne videti bolj obiskan kot preostanek mesta.”

Izlet med glasbene spomine iz zbirke esejev Ameriški noč, ki je intelektualno potovanje skozi ZDA – od muzejev in knjižnic do velemest in avtocest. Pripovedovalec, umetnostni zgodovinar, ne išče turističnih znamenitosti, temveč sledi lastnim asociacijam, umetnosti, spominom in srečanjem. Skozi osebno izkušnjo odkriva razlike med Evropo in Ameriko, se sooča z lastnimi strahovi, opazuje ameriško kulturo in išče odgovor na vprašanje: Kaj ostane, ko odvzamemo vse nepotrebno?

V svetu, ki med vsemi bitji najbolj občuduje roparje in plenilce, so mrhovinarji na slabem glasu. A beloglavi jastrebi, te tihe ptice, ki živijo odmaknjeno življenje med morjem in nebom nad kvarnerskim otočjem, imajo v starih kulturah povsem drugačen pomen.
»Mrhovinarji so potrpežljive ptice. Bog pravičnosti je jahal beloglavega jastreba. Zoroastrovci so tem pticam darovali telesa svojih mrtvih. Človeške duše prenašajo v onostranstvo.«

Mrhovinarji starega sveta avtorice Teje Tulić je prejel vrsto nagrad in kritiških priznanj: HPortal ga je razglasil za najboljši roman 2023, prejel je regionalno nagrado Štefica Cvek za najboljši roman na območju nekdanje Jugoslavije in bil nominiran za vrsto drugih nagrad.

“Lučka spotikaje se steče po hribu navzdol do konca gozda, kjer se pred njo razpre oblačno nebo. Za hip zadrži korak. Končno. Vdihne vonj po soli in se zazre v prostrano sivkasto morje. In tam v daljavi že vidi mesto, pristanišče, stezo do svetilnika ... Steče naprej.
Ulice so skoraj prazne, le tu in tam še kdo hiti na Spihano poljano, kjer stojijo sejemski šotori.”

To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

KO NI TEME, NI DNEVA ALI NOČI, NITI OBSTOJA NITI NEOBSTOJA, OBSTAJA SAMO ŠIVA – TO JE NEUNIČLJIVO, TO JE ODLIČNO SONCE, IZ NJEGA JE IZŠLA STARODAVNA MODROST.

Eno najstarejših duhovnih in filozofskih besedil, ki predstavlja sintezo temeljnih staroindijskih naukov o spoznavanju, dojemanju, razumevanju in sprejemanju sebe, človeka, človeštva in sveta, tako snovnega, še zlasti pa nesnovnega, sveta onkraj fizičnih zaznav in omejitev. Upanišade so zapisane v obliki naukov, ki jih učitelj predaja svojim učencem, slušateljem, teh naukov pa še dandanes nismo usvojili, niti deloma, kaj šele v celoti. Svet jih dandanes potrebuje bolj kot kdajkoli prej.
Prevod iz sanskrta in razprava Petar Pavlović, prevod v slovenščino Ana Beguš.

V svetu, ki med vsemi bitji najbolj občuduje roparje in plenilce, so mrhovinarji na slabem glasu. A beloglavi jastrebi, te tihe ptice, ki živijo odmaknjeno življenje med morjem in nebom nad kvarnerskim otočjem, imajo v starih kulturah povsem drugačen pomen.
»Mrhovinarji so potrpežljive ptice. Bog pravičnosti je jahal beloglavega jastreba. Zoroastrovci so tem pticam darovali telesa svojih mrtvih. Človeške duše prenašajo v onostranstvo.«

Mrhovinarji starega sveta avtorice Teje Tulić je prejel vrsto nagrad in kritiških priznanj: HPortal ga je razglasil za najboljši roman 2023, prejel je regionalno nagrado Štefica Cvek za najboljši roman na območju nekdanje Jugoslavije in bil nominiran za vrsto drugih nagrad.

“Edvard se noče več voziti z vozičkom. Nikoli več, si reče. Kako se je lahko pustil prepričati in odvrniti od svoje najpomembnejše naloge? Odpovedal je pouk in popoldne preskoči celo namakanje v kadi. Stati mora, stati in hoditi. Vadi ves dan. Povleče se pokonci in pade, znova se povleče pokonci, pa spet pade. Sam sebe zmerja in bodri: revše, mevža, ne odnehaj! Ne odneha.”

To je zgodba o morju. O skrivnostnem bitju in srboritih piratih. O Admiralovi črni hiši, za katero se govori, da jo naseljuje pošast, in o prijateljstvu, ki ga naslovna junakinja sklene s skrbničinim sinom, zaznamovanim z drugačnostjo. O Lučki, svetilničarjevi hčerki, ki se vsak večer, ko na zemljo lega mrak, povzpne po enainšestdesetih stopnicah, da bi prižgala luč v svetilniku. O nevihtni noči, ko gre vse po zlu. A predvsem o tem, da si zmožen biti več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si lahko.

Pogovor z Vidom Sagadinom Žigonom in Alenko Jovanovski (avtorica spremne študije) vodi Nada Vodušek.

Garuda je pesniška zbirka Vida Sagadina Žigona, razpeta med Prolog in Epilog ter štiri dejanja – Spopad z Bogom, Spopad s sabo, Spopad z njo in Spopad z njimi. Pesmi, ki jih zaznamuje hipnotičen ritem, fraktalno razraščajoče se metafore in neposredna izpovednost, sledijo dramatični strukturi sodobne monološke moralitete. Iz bolečih osebnih izgub – službe, družine, samopodobe – bruhajo prebliski univerzalne veljave. Zbirka je izšla pri Založbi Sanje leta 2026 z uvodno besedo Alenke Jovanovski.

Knjiga je na voljo tu

Simpozijska kvintesenca letošnjega festivala Sanje: peterica predavanj, razprav na temo Kaj storiti, navdihnjenih z istoimensko knjigo Leva Nikolajeviča Tolstoja, ki je, za sedaj v angleščini, izšla pri Sanjah v zbirki Iskra+, v pripravi je tudi slovenski prevod. Sprememba načina biti od znotraj navzven, pozitiven etični predznak, gradnja neprisiljenih oblik skupnosti, državljanska nepokorščina vsem oblikam tiranij – vse to so le nekatere od smernic, ki jih prinaša pretres Tolstojevega izziva tukaj in zdaj. Ne morem pozabiti teh razprav, nočem se še posloviti od njih, zapisujem si glavne poante na modre listke, ki so varuhi poletja, jih ponovno posušam na sanje.tv na poti s kopanja v Soči, po opravkih, v čakanju na polno luno (julijska je jelenja in bo nastopila šele čisto konec meseca), na poti kamorkoli. Mogoče so mi tako noro všeč zato, ker pretrgajo znani horizont, da bi se lahko rodilo nekaj novega. Ultimativno vodnarskega. Razpravljali so Petar Pavlović, Alenka Jovanovski, Petar Pavlović, Rok Zavrtanik in Igor Krivokapič, za piko na i intervencije občinstva. 

To je poletno pismo vtisov, pisano pod kraških soncem na neznan naslov. Ne vrzi ga proč, povabilo k pustolovšlini duha je. Na poletni sprehod skozi hodnike na novo utrtih miselnih, intuitivnih in neznano letečih povezav (NLP) torej.

Knjigo predstavlja Andrej Hrvatin – Nimetu, ki je knjigo predlagal v prevod in napisal tudi uvodno besedo.

Sveto znanje dr. Williama A. Richardsa je temeljno delo na stičišču psihologije, nevroznanosti in religioznih izkušenj. Dr. William A. Richards (roj. 1940) je klinični psiholog in eden najpomembnejših pionirjev psihedeličnih raziskav na svetu.

Več o knjigi

Izid 

TA NEBESNIK, TVOREC SVETA, VELIKO SEBSTVO, JE VEDNO V SRCIH VSEH BITIJ. KDOR GA SPOZNA V SRCU, MISLI IN UMU, JE NESMRTEN.

Eno najstarejših duhovnih in filozofskih besedil, ki predstavlja sintezo temeljnih staroindijskih naukov o spoznavanju, dojemanju, razumevanju in sprejemanju sebe, človeka, človeštva in sveta, tako snovnega, še zlasti pa nesnovnega, sveta onkraj fizičnih zaznav in omejitev. Upanišade so zapisane v obliki naukov, ki jih učitelj predaja svojim učencem, slušateljem, teh naukov pa še dandanes nismo usvojili, niti deloma, kaj šele v celoti. Svet jih dandanes potrebuje bolj kot kdajkoli prej.
Prevod iz sanskrta in razprava Petar Pavlović, prevod v slovenščino Ana Beguš.

Desetnica je mladinski roman, ki znano zgodbo o desetnici premakne v današnji čas. Kaj naj stori uspešen poslovni mož, ki si neznansko želi sina, da bi nasledil njegovo podjetje, rojevajo pa se mu same hčere? Vsakič je razočaran, jezen, a potem jih vse po vrsti vzljubi. Toda ob rojstvu desete doživi pravi živčni zlom. Vedeževalka mu prerokuje, da ga bo neka bližnja oseba pogubila, ga spravila na beraško palico, če ne bo odšla proč. In to ni nihče drug kot njegova deseta hči Brina. Brina, rojena v bogastvo, je pravo očetovo nasprotje. Socialno čuteča deklica, upornica, občutljiva za krivice tega sveta in škodo, ki jo povzroča človek.